Zlato

Avtor: Peter Greenaway Založba: Sanje Cena: 14,90 €

Peter Greenaway (rojen 1942) je angleški filmski režiser, scenarist, njegova umetniška akcija se širi v gledališče, na razstavišča med zidovi in izven njih ter, s knjigo Zlato, na področje leposlovja. Knjiga je z zgodbami, ki so v njej zbrane, del projekta, ki vključuje še gledališko predstavo z istim naslovom, filmsko trilogijo Življenje v kovčkih in večpredstavnostni projekt. (www.bolzanogold.com) Avtor glasbe uporabljene v filmu Življenje v kovčkih je slovenski skladatelj Borut Kržišnik. Peter Greenaway je leta 2000 gostoval v Sloveniji s projektom Zemljevid v paradiž iz Ljubljane (A Map to Paradise for Ljubljana) v kazematah na Ljubljanskem gradu.

V knjigi Zlato v dvaindevetdesetih kratkih zgodbah predstavlja vsebino prav toliko palic zlata, ki so jih našli v razbitinah avtomobila ob koncu druge svetovne vojne ter še devetih, ki so bile namenjene na isto pot, a jih v času nesreče ni bilo več v avtomobilu.

Zgodbe govorijo o ljudeh, ki so bili lastniki zlatih predmetov. To so žrtve nacističnega terorja, predvsem Judi. Nacisti so nabirali zlato za financiranje vojne; iz cele Evrope, s celega sveta, iz izmišljenih krajev, iz vseh teh posamičnih zgodb, iz vseh teh človeških usod se steka v talilnice, kjer ga iz predmetov spet spremenijo v anonimne zlate palice. Zlato roma v trezor, da bo podprlo nadaljnje krutosti. Neprizadet, odmaknjen opis, prežet z rahlim sarkazmom do človeških predsodkov, njegovih manij, njegovih strahov, do fetišiziranja, katerega vrhunec je zlato samo – njegova vrednost, njegova anonimna vrednost.

In ta pripisana mu vrednost vodi do nepredstavljive človeške zlobe, zbuja brezmejno zavist, vredna je vsakršne žrtve in trpljenja. Greenaway piše zgodbe, brez zgražanja in čudenja, navaja neizmerne krutosti dokumentarno in brez izrekanj sodb. S ponavljanjem, preštevanjem, navajanjem podatkov zgradi podobo groze iz neprizadetosti. Z divjo domišljijo nanizane zgodbe o zlatih prstanih, ki so dediščina ali pa simbolna zakonska prisega zvestobe. O zapestnicah in drugem nakitu, ki so naložba, premoženje. O zlatih križcih, ki so upanje in zaupanje. O zlatih zobeh in zlatih okvirih očal. O zlatnikih. O zlatih šivankah. O zlatu. O ljudeh, ki so vanj naložili svoj trud, svoje zaslužke, svoje spomine, pomene, svojo mitologijo.

Z izmišljenimi kraji, neverjetnimi naključji in prepletanjem zgodb smo z domišljijo v dokumentarnem okviru nacističnega zločina. Morda so tudi deli zgodb resnični, morda so resnične cele zgodbe… resnična je snov, o kateri govorijo. Vse, kar je bilo v zlatu, ko je le-to pri več kot tisoč stopinjah Celzija ostalo samo še snov velike vrednosti, to so zgodbe, od katerih vsaka znova ponavlja, ponavlja, ponavlja… Težko se je prebiti skozi sto in eno zgodbo o trpljenju in izgubi.

In nič lažje ni prenesti pojasnila, ki se pojavi v skoraj vsaki zgodbi, da je Bolzano, kraj na severu Italije, kjer so našli razbitine avtomobila z zlatimi palicami, znan po tem, da tam ne znajo skuhati špagetov. V tem kraju se konča pot zlatih palic, ki jih je iz trezorja vzel nemški poročnik, da bi z njimi prišel do svojega izgubljenega otroka.

Zlato je element, snov, simbol in gonilo pripovedovanja. Ganljive in krute zgodbe so vsebina, so spomin in zavedanje, so minljivost in umrljivost. Zlato preživi. Pretopljeno je v nov predmet z novim življenjem. Do danes in naprej. Da se sprašujemo o tem, kakšna je vrednota – ne vrednost – v zlatu. Kakšna je čistost, ne čistota zlata.