Za vsako plemenitostjo se skriva mala sebičnost

Zgodba o ženi, ki se žrtvuje in umre namesto moža, pa jo po¬ tem razboriti polbog vrne v življenje, je prežeta z ironijo in črnim humorjem. Kljub mitski osnovi zveni presenetljivo sodobno, zlasti v pretanjenem razkrivanju človeških strahov in šibkosti, razlik med spoloma in konfliktov med generacijami, ki se od antičnih časov do danes niso prav veliko spremenili. Ne nazadnje je že Evripid zapisal, da zakon med možem in ženo prinaša več žalosti kakor veselja.

Iva je rojena Beograjčanka, kar se – zaradi naravne topline – začuti prvih nekaj sekund pogovora. Seveda začneva s smehom. Po letih dela na svobodi je peto leto zaposlena v SNG Drama Ljubljana. V sorazmerno kratkem času gledališkega dela je ustvarila lepo število eminentnih vlog, leta 1999 pa je prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko za vlogo Katrin v Bakerjevih Evropejcih. Nastopala tudi v filmih in na televiziji,TV dober dan in Naša mala klinika, kmalu pa jo bomo lahko videli v filmu Miroslava Mandića Adria Blues, kjer je spet – odlična.

Povejte kaj o sebi. Vem samo, da ste dobri … Saj, in to je to. (smeh)

Pa še Beograjčanka ste … Prvih 17 let sem živela v Beogradu. Mama je Slovenka. V turbulentnih devetdesetih letih sta starša ostala brez službe, mamin brat je mami uredil službo v Sloveniji. Potem smo se vsi preselili sem. Razen sestre, ki naj bi dokončala tretji letnik fakultete. Jaz sem obiskovala srednjo šolo. V Sloveniji sem bila leto in pol, ko sem se odločila za sprejemne izpite na AGRFT. Staršem sem povedala, da če v Ljubljani ne bom naredila teh sprejemnih izpitov, se bom vrnila v Beograd, kjer bom tudi poskusila. A mi je uspelo.

Spomnim se, ko sem na informativnem dnevu spraševala, ali naglas predstavlja težavo na sprejemnih izpitih, da mi je Janez Hočevar Rifle odgovoril: "Če sprašujete zase, je seveda slišati, da vam je slovenščina v krvi …" (smeh)

In ko je bilo treba improvizirati, je moja srbohrvaščina tolkla ven …

Kaj ste morali improvizirati? Mislim, da mi je Korun dal nalogo, da moram pestovati dojenčka, hkrati kuhati, se oglašati na telefon in ne vem še kaj. Po mojem se na teh izpitih malo norčujejo iz ljudi.

V SNG Drami ste zaposleni od leta 2008. Kako vam je? Super se počutim. Tudi če pustim ob strani dejstvo, da je imeti redno delo in redno plačo nekaj izjemnega v tem času, ostane tisoč razlogov, da sem lahko hvaležna usodi: dobra besedila, navdihujoči kolegi, zanimivi režiserji in med vsem tem nekaj pravih prijateljev.

Vsakokrat, ko vas gledam na odru, se mi zdi, da ponudite nekaj novega, nekaj, kar pri vas v neki drugi predstavi, ki sem jo gledala, še nisem zaznala. Kako se igralci sploh "regenerirate"? Uf, hvala. Najbrž je tako, da smo ljudje kompleksni in v kakšni vlogi igralec poudari nekaj, v drugi pa kaj drugega. Lepo pa je, ko si kot igralka privoščiš tako obnašanje, ki si ga sicer ne moreš. Zna biti prav katarzično.

Alkestida, naslovna vloga, ki jo pravkar pripravljate, je posebna ženska – vse bi naredila za svojega moža, tudi umrla, a ji usoda kljub temu nameni posebno poslanstvo … V čem sta si podobni? Verjamem, da bi vsak za ljubljeno osebo naredil marsikaj, vendar dvomim, da premorem plemenitost lika, ki ga igram. Za vsako plemenitostjo se sicer skriva mala sebičnost, tako da ... kdo bi vedel. Časi so k sreči drugačni kot v času Evripida, pa še on je pisal o preteklosti.

Z igralcem in režiserjem Primožem Ekartom sta uspešen igralski par – že dolgo. Recepta verjetni ni, ali pač? Ne vem, mislim, da sva se pač našla. Se pa veliko pogovarjava, kar je gotovo dobro. Redno me tudi spravi v smeh, kar je sploh super. Ravno zadnjič sva se režala kot pečena mačka – kar je precej morbiden izraz –, lepo je, da se še lahko presenetiva.

Se je tisto, kar ste si od življenja želeli kot deklica ali najstnica, že uresničilo? Hotela sem biti igralka, to sem postala. Hotela sem otroke, imam jih. Želela sem življenje, ki bi nekaj pomenilo, in čeprav je to, kar živim, drugačno od tistega, kar sem si kot najstnica predstavljala, ne mislim, da sem se izneverila svoji izvorni želji.

Kaj vam je kot igralki najbolj pomagalo, da ste postali to, kar ste? Izkušnje, ljudje, ki jih srečaš, knjige, ki jih prebereš, filmi, ki jih pogledaš, slike, ki jih začutiš, uspehi, porazi, frustracije, delo, delo, delo, priložnosti, družina. To, kar sem, je work in progress ...