Vizualna umetnica išče delo in besede o svobodi

"Vizualna umetnica nujno potrebuje kakršnokoli delo," je bil naslov oglasa, s katerim se je umetnica Milijana Babić podala v raziskavo trga dela, tako dela umetnika kot tudi drugih družbenih kontekstov vzpostavljanja strategij preživetja. Problematiziranja se je lotila z etnografsko metodo, na podlagi osebne izkušnje.

Oglas o iskanju dela je umetnica v leto in pol trajajočem projektu objavljala v lokalnih oglasnih straneh. V Galeriji Škuc med drugim predstavlja tudi transkripte telefonskih pogovorov, ponudb, ki jih je kot odgovor na spraševanju o zaposlitvi dobila. Ponudili so ji delo natakarice, golo fotografiranje, spremstvo na potovanjih, nastope v nočnih barih in podobno.

Dela, ki jih je sprejela, je dokumentirala s kamero. Tako je mogoče spremljati reklamiranje likalnika, čiščenje poslovnih in stanovanjskih zgradb, razdeljevanje reklamnega gradiva, prodaje v oblikovalski trgovini in drugo. Izkušnjo opravljenih del je tudi primerjalno analizirala.

Umetnica, ki se je na tak način raziskovalno podala v trg dela, tako kaže svet prekernega dela. Največkrat necenjenih in slabo plačanih zaposlitev, ki jih oblikujejo rutinska in neustvarjalna opravila. S tem je na eni strani razprla vprašanje statusa poklica umetnika, ki je za svoje delo največkrat slabo plačan, razpet med nenehno odvijajoče se projekte, ki se neprestano začenjajo in končujejo. Za njegovo preživetje pa je največkrat nujno iskanje dodatnih zaposlitev, ki niso povezane z njegovimi znanji in z neizkoriščenimi potenciali razmišljujočega in ustvarjalnega posameznika.

Odzivi na oglase, da gre za umetnico, žensko, ki išče zaposlitev, prav tako kažejo še eno realnost položaja ženske in njeno umeščanje na trg dela. Gre za ponudbe, v katerih so moški nagovarjali umetničino telo, njen biološki in kulturni spol. Šlo je za seksualne in mačistične predloge, v katerih so žensko moški želeli uporabiti kot objekt in ji za to plačati. Zaradi svoje pozicije je umetnica takšne predloge lahko zavrnila, s tem pa vsaj v svojem primeru prekinila stanje, ki obstaja.

Umetnica v projektu Iščem delo tako razpira obstoječe stanje na več ravneh. Komentar prepušča gledalcu, ki mu skozi svojo izkušnjo ponuja vpogled. V postavitvi v galeriji dokumentira potek iskanja dela, odzive in izkušnjo dela marginaliziranega posameznika. Lahko gre za umetnika, žensko, imigranta, mlado ali starejšo osebo. Torej posameznika z različnim socialnim ozadjem, spola in starosti, ki se v sodobnosti srečuje s prekernim in slabo plačanim delom, ki posamezniku ne ponuja niti zadostnega finančnega zaledja za njegovo preživetje, temveč mu ne niti prinaša "eksistencialnega ugodja", če pod tem lahko razumemo delo kot izpopolnitev posameznikovih potencialov in interesov. Pa naj gre za intelektualne, ustvarjalne ali uporabne. Izkušnja umetnice tako kaže, da svobodni trg, ki delavcu ne ponuja svobode, še manj pravo izbiro in zadovoljstvo.

Svoboda je v rokah drugače mislečih Odprtje v Galeriji Škuc pa je kot del programa Mesta žensk spremljal tudi performans Nede R. Bric, ki je tako kot Babićin projekt nastal kot odgovor na zdajšnje politično in družbeno stanje. Performans Svoboda je vedno v rokah mislečih je avtorica zasnovala udarniško, skozi izbrane besede žensk iz zgodovine in sodobnosti. Z mislimi pogumnih žensk, ki so jih nekatere plačale z življenjem, druge so se zapisale v zgodovino, so izvajalke kritično nagovorile družbeno vlogo ženske, vprašanja svobode, človekovih pravic in političnih totalitarizmov.

Med avtoricami izbranih besed, ki so skozi performans zarezale v javni prostor, so bile na primer Emma Goldman, Sain-Just Louise Michel, Ana Politkovska, Svetlana Makarovič, Zofka Kveder. V preteklosti in sočasnosti izgovorjene refleksije žensk so se umestile v zdajšnji družbeni trenutek in pokazale, da morajo biti te spet in spet povedane, kar se da na glas, saj še vedno niso meso postale.