Vesna Slapar: Teater je umetnost, ne le zabava

Kranjčanka Vesna Slapar je že dvanajst let del igralskega ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Spomni se, da je bila že kot otrok obvezno na vseh šolskih nastopih, z igralstvom pa jo je "okužila" njena sestra. Pot jo je srečno (brez mučenja in čakanja pri ponavljanju sprejemnih izpitov) pripeljala na igralsko akademijo in jo tudi vrnila nazaj v Kranj, kjer je zelo kmalu dobila redno zaposlitev, za katero še danes pravi, da je to tisto pravo.

Prešernovo gledališče ima dober renome v slovenskem gledališkem prostoru. Kdo ga poleg igralcev ustvarja, kdo so gledalci? Večinoma vse svoje predstave igramo desetkrat za svoje abonente, ki jih je več kot tisoč. Večinoma gre za srednjo generacijo. Mogoče bi si želeli več mladih, ker se mi zdi, da veliko Kranjčanov pobere Ljubljana, kar se mi zdi škoda. Se je pa v zadnjih letih vzpostavilo dobro sodelovanje s kranjsko in škofjeloško gimnazijo ter šolami in vrtci, kar se mi zdi dobra vzgoja za bodoče abonente. Za naše predstave se mi namreč zdi, da prav nič ne zaostajajo za ljubljanskimi. Ogromno tudi gostujemo po celi Sloveniji, zato se zgodi, da včasih po cel mesec preživimo na avtobusu ...

Potem morate biti pa kar dobro povezan ansambel, če vas je tako malo in toliko časa preživite skupaj? Ja, v bistvu res, poleg tega pa nas je tako malo, da se ne morejo oblikovati frakcije. V tem trenutki nas je sedem (moralo bi nas biti devet, a je tako zaradi nastale situacije v vodstvu) in to je dobro predvsem zato, ker se zelo težko skregaš. Kljub temu, da smo posamezniki znotraj njega zelo različni, nam za dobro delovanje ne preostane drugega, kot da držimo skupaj.

Sliši se zelo lepo. Kaj pa nedavna situacija z neuspešno menjavo vodstva? Hja, na žalost vsaka taka situacija prinese neko naelektreno ozračje, čeprav se trudimo (in mislim, da nam uspeva), da ne vpliva na kvaliteto in obseg predstav. Seveda pa ni ravno fino, da ni "glave" te razširjene družine. Zato upamo, da se bo to čim prej rešilo.

Te stvari so v principu popolnoma neodvisne od igralskega ansambla in zaposlenih v gledališču. O tem odloča mestni svet, svet gledališča pa da le neobvezujoče mnenje in nazadnje je bilo naše mnenje drugačno. Naša želja je, da mesto zasede nekdo, ki ima interes biti tukaj in iz gledališča narediti več, kot že je, ki bo imel dobre stike tako na ministrstvu, ki nam daje programski denar, kot na občini, ki daje denar za plače in materialne stroške.

Če se vrneva k prijetnejšim temam: profesionalni igralci na leto odigrate ogromno vlog, biti morate kot kameleoni, ki se stalno preobražajo. Kako vam uspeva vživljanje v tako raznolike like? Pri dnevnem skakanju med vlogami je zame vedno prvenstvena tista stvar, ki jo trenutno delam. Je pa težko usklajevati dneve, ko imam zjutraj na primer neko težko vajo, zvečer pa igram komedijo. Včasih si na kavi z igralci rečemo – joj, kako smo mi shizofreni, saj vsaj dvakrat na dan obrnemo ploščo. Obrnem pa jo tudi, ko grem domov – tam moram prav tako kot drugi kuhati, iti po otroke, jih peljati na krožke ... Ampak to je narava našega dela in zame je, pa naj se sliši še tako banalno, igralstvo način življenja.

Kako vam uspe usklajevati življenje igralke, mame in žene glasbenika Uroša Rakovca? Haha, to je tako – moja družina je družina, ki nima reda. Družine igralcev ga ne morejo imeti. Ker je moj mož glasbenik, tudi nima reda. Drugače je, če imaš ženo ali moža, ki ima red, in je pripravljen sprejeti tvoj hud nered. Seveda pa imamo tudi može in žene igralcev, ki tega ne sprejmejo in taki gredo prej ali slej narazen. Pri naju brez pomoči najinih staršev ne bi šlo. Poleg tega pa so moji otroci od majhnega navajeni, da so bolj samostojni – spijo tam, kamor jih damo, name niso navezani v tem smislu, da brez mene ne morejo dihati in vedo, da me ni vsak večer doma, da bi jim prebrala pravljico. Imamo pa dve krasni stvari – prosta sem popoldne in celo poletje, tako da si vsako leto privoščimo dolge počitnice.

Poznamo vas tudi po sinhronizacijah risanih filmov. To zelo rada počnem. Uživam v tem, da delam nekaj, kar ni strogo povezano s teatrom. Prav tako mi je všeč, da delam stvar, ki je pozitivna v širšem pomenu – zdi se mi prav, da so otroci deležni dobrih sinhronizacij, kar se mi zdi za otroke, ki še ne znajo hitro brati podnapisov, izjemno pomembno. Imamo kar nekaj katastrofalno slabih sinhornizacij. Pri tem je precej odvisno od tega, kje jih delajo – tiste na RTV Sloveniji so izjemno kakovostne, saj jih delajo profesionalci, vanje vložijo veliko časa in denarja, medtem ko so lahko tiste iz majhnih studijev, ki so finančno slabo podprti, slabše.

Kakšen je sicer igralski kruh v časih, ko se finančno strižejo peruti tudi kulturi? Za tiste, ki smo zaposleni, je normalen. Mislim, da se ne smemo pritoževati, saj imamo realno visoke plače, primerljive s profesorskimi in učiteljskimi, kar se mi zdi z vidika izobrazbe in dela prav. Hkrati pa vem, da so časi izjemno nerožnati za svobodne umetnike. Danes je produkcije precej manj, ni sponzorskih sredstev. Imam precej kolegov "na svobodi", ki zdajle težko živijo.

Pa vendar ste morda prav v teh časih igralci tisti, ki znate razvedriti ljudi ... Upam, da je še kdo, ki tako misli. (smeh) Pojavlja se velika komercializacija gledališč, ki morajo tržiti same sebe. To pripelje do tega, da začne trpeti kakovost. Če si odvisen od trga, je težko. Pri tem je treba vedeti še to, da kupna moč kino publike (kot jaz pravim tistim, ki gredo v kino in kdaj pa kdaj v teater pogledat kakšno komedijo), ki je nastala z razcvetom komercialnih gledališč, zdaj pada. Karte so relativno drage – kdo si lahko kar tako privošči sto evrov za štiri karte, da pelje svojo družino gledat muzikal?

Hkrati pa se mi zdi katastrofalno, če bi gledališče postalo elitistično in bi ga obiskovali le še bogati. Zato se mi zdi prav, da ostane organizirano na tak način, kot je – podprto s strani države, da lahko delamo stvari, ki niso tržne, so pa kakovostne. Teater je umetnost, ne le zabava.

Kako kult lepote vpliva na igralke, ki ste v smislu zunanjega izgleda morda bolj izpostavljene kot v drugih poklicih? Mislim, da če v glavi zapadeš v neko paniko, da je vse, kar imaš, to, kako si videti, se ti slabo piše. Je pa res, da je v našem poklicu to veliko bolj izpostavljeno. To, kako izgledaš na nek način tudi determinira, kaj igraš. Jaz sem imela tako dolga leta obratno težavo: bila sem tam okoli tridesetih let in sem imela izkušnjo dolge partnerske zveze, rojstva otroka in druga življenjska izkustva, ampak izgledala pa nisem še čisto tako in sem dobivala vloge, ki nekako pritičejo izgledu. No, zdaj to počasi ni več tako … zaradi kulta lepote. (smeh)

Želim reči, da je pri igralkah to bolj izpostavljeno, ampak morda je celo obratno, kot me sprašujete: ta poklic omogoča manjšo zakodiranost tega, kako naj bi izgledali – na vaje lahko hodim v trenirki, česar si bančnica verjetno ne more privoščiti. Moj izgled na odru pa je posledica nekega daljšega procesa in odločitve drugih, meni ni treba skrbeti za to. Pri nas je kult lepote bolj povezan z leti – starejše kot smo, manj je dobrih vlog za nas. Tu smo v nekoliko neenkakopravnem položaju z moškimi. Spopadanje s staranjem igralke v teatru je težje kot spopadanje z izgledom nasploh.