V krizi je samo ena od moškosti

Moškost je relacijski pojem, kar pomeni, da vedno nastaja v odnosu do ženskosti, pa tudi v odnosu do drugih moškosti. Ne poznamo namreč samo ene moškosti in samo ene ženskosti, prav tako bi se bilo v smislu človeške vrste nesmiselno deliti na dve podvrsti. Tako so pogovor o moškostih, pri katerem je bila izhodišče knjiga avstralske sociologinje Raewyn Connel, včeraj začeli udeleženca in udeleženki okrogle mize.

Luka Volk je skupaj z Evo Matjašič iz programskega odbora Čajank z Roso ter s profesorjema Milico Antić Gaber in Rajkom Muršičem razpravljal o temi, s katero se po mnenju prisotnih ukvarja premalo znanstvenikov in znanstvenic. Kot je poudarila Milica Antić Gaber, se je tudi sama začela s temo ukvarjati zato, ker se njeni kolegi niso želeli, zato upa, da se je bo v prihodnosti lotil kdo od njenih študentov ali študentk. Prav tako ta tema še ni prišla v ospredje raziskovanja, kot primer je navedla projekt o zgodovini moškosti na Slovenskem, za katerega jim pri ARRS ni uspelo pridobiti sredstev.

Če bi bile razlike med spoloma naravne, nam jih ne bi bilo treba poudarjati Tako moškost kot ženskost uprizarjamo, pri čemer je o tem, da nam je nekaj prirojeno, nekaj pa privzgojeno, težko, če ne celo nesmiselno govoriti. Kot je poudaril antropolog Rajko Muršič, nam namreč še pri posluhu ni uspelo ugotoviti, do katere mere je prirojen in do katere mere naučen, zato tudi pri spolu težko govorimo, katere so "naravne" poteze in katere družbene.

"Univerzalne moškosti ni, o univerzalnosti lahko govorimo, ker smo pripadniki iste vrste, ne moremo pa se ločevati na dve podvrsti glede na spol. To ni smiselno in je celo v nasprotju s podatki o naši genetiki," je povedal Muršič, ki je dodal, da neenakost med domnevnima spoloma ni naravna. Prav zato pa jo moramo vzdrževati, saj če bi bila naravna, to ne bi bilo potrebno. "Univerzalni moški ne more obstajati, to, da prepoznavamo razlike med spoloma, pa je ukoreninjeno v našem simboljenju."

Hegemona moškost kot kulturni ideal Ko govorimo o moškostih, moramo izpostaviti hegemono moškost, torej moškost, ki prinaša največ vpliva in je tudi sprejeta kot najbolj legitimna. "Nosilci te moškosti niso nujno nosilci moči, niti ni nujno, da gre za dejanske osebe, to so lahko filmski junaki, literarni liki, ki pa se morajo ujemati s kulturnimi ideali moškosti," je povedala Milica Antić Gaber. Glavni znak hegemonije je prisvajanje moči in avtoritete prek simbolnega nasilja, za hegemone moškosti pa je značilno tudi to, da jim pritrjujejo oziroma jih podpirajo tudi tisti, ki ne dosegajo standardov takšne moškosti, imajo pa od takšnega reda koristi.

Podrejene moškosti so tiste moškosti, ki ne sprejemajo tovrstnih standardov in se tako približujejo ženskostim. Posledično so v družbi nižje vrednotene; najbolj podrejena moškost je homoseksualna moškost, ki se ji pripisuje največ ženskih lastnosti, medtem ko o marginaliziranih moškostih govorimo takrat, ko ne gre samo za položaj znotraj spola, temveč še za raso in razred.

Spol je zgolj označevalec in ne bistvo posameznika ali posameznice Kot opozarja Muršič, norma heteroseksualnosti ni nič bolj problematična od ideologije, da obstajata zgolj dva spola. Primarna razdelitev na dva spola sicer odgovarja na vprašanje reprodukcije družbe, a gre zgolj za označevalec, ne pa tudi esenco, bistvo človeka. "Pri rojevanju in poročanju je spol ključen, sicer pa ne."

Ideologija heteronormativnosti prinaša ureditev, ki upošteva očetovo linijo dedovanja, simbolni nosilci moči so moški, ti pa delujejo predvsem v klubih s politično vojaško in ekonomsko močjo. Posledično so heteronormativne družbe bolj uspešne, saj lahko bogastvo akumulirajo s pomočjo sile, medtem ko so egalitarne družbe bolj krhke, akumulacija bogastva pa se ne dogaja. "Da bi lahko govorili o vsaj malo znosni družbi, pa potrebujemo participacijo vseh."

Moškost se pluralizira, zato je v krizi zgolj ena od moškosti

Tudi Milica Antić Gaber se strinja, da pri enakopravnosti ne gre za to, da bi se moški morali čemu odreči, da bi ženske lahko pridobile, temveč gre pogosto za "win-win" situacije, v katerih pridobimo vsi. "Feminizem se je vedno povezoval z drugimi marginaliziranimi identitetnimi skupinami, zato ni čudno, da so se prva vprašanja o očetovstvu vzpostavila prav med moškimi delavskega razreda." Prav očetovstvo je najbolj plodna tema, ob kateri se lahko pogovarjamo o različnih moškostih, medtem ko politične moškosti in nasilna moškost ostajajo nedotakljive teme.

Kljub vsemu Milica Antić Gaber ugotavlja, da se moškost tudi pri nas pluralizira, da se lepo uveljavljajo nove moškosti, zato govoriti o tem, da je moškost v krizi, ni smiselno. "V krizi je samo ena moškost, čeprav se kriza posplošuje na vse."