"V dirigentskem poklicu zmaga drugačnost"

Dirigent po naključju "Dirigentova naloga je, da mahaš z rokami, ko ti zmanjka not, pa se obrneš in prikloniš," je iz rokava stresel šalo na svoj račun dirigent Simon Perčič, ki je svojo glasbeno pot na Krasu kot kratkohlačnik začel s harmoniko, se pri 14 letih zaljubil v trobila – najprej evfonij in nato pozavno – na akademiji za glasbo pa se mu je odprl povsem drugačen svet: "Spoznavati sem začel svet klasične glasbe, jazza in orkestrov, v katerem je udeležena pozavna. Že med študijem si je začel širiti obzorja pri številnih tujih mentorjih, kot mladi diplomant pa je aktivno igral v raznih amaterskih orkestrih v Sloveniji in Italiji, pogosto tudi v Orkestru Slovenske filharmonije in Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. "Vzporedno se je začela moja dirigentska pot. Na povabilo vodstva sem začel sodelovati s Pihalnim orkestrom Komen in zaradi zadolžitev, ki jih ima glasbeni vodja, opuščal aktivno igranje glasbila."

Mladinska filharmonija NOVA Vodil je še vrsto orkestrov, tudi Univerzitetni pihalni orkester Ljubljana, Papirniški pihalni orkester Vevče, Mestni pihalni orkester iz Trsta in Orchestra Galilei Firenze, njegov zadnji ponos pa je mladinski simfonični orkester Mladinska filharmonija NOVA, katerega umetniški vodja je: "MF NOVA je začela delovati leta 2010 z južnoameriškim programom po navdihu venezuelskega El Sistema, začinili smo jo še z glasbo argentinskih, brazilskih, mehiških in čilskih skladateljev. Program je bil zanimiv tako za mlade glasbenike kot za občinstvo – kot nekakšna vaba za oblikovanje orkestra." Navdušila jih je nova glasbena paradigma, ki jo širijo Venezuelci prek svojih odličnih glasbenikov, izvrstnega simfoničnega orkestra Simón Bolívar in svetovno znanega dirigenta Gustava Dudamela, ki so osvojili občinstvo in kritike z vsega sveta, za nameček pa se je zgodba začela širiti tudi po 15 največjih severnoameriških mestih, tudi do Škotske in Italije.

"To je nov pristop, s katerim so Venezuelci v 30 letih spremenili vso generacijo. Vpeljati ta sistem v Slovenijo je še ideja v povojih, saj že imamo relativno dobro razvejano mrežo glasbenih šol, to pa je družbena pobuda po oblikovanju orkestrov, kajti ravno z igranjem v orkestru se učiš sodelovanja, delovanja v skupini, koncentracije in sobivanja, ki ga lahko uporabiš tudi v nadaljnjem življenju. Orkestraš je samosvoj individuum, ki se ustvarjalno izraža, hkrati pa ne sme motiti preostalega kolektiva. Mislim, da se nam takšen model pojavlja vse življenje – v šoli, službi in družbi."

Približati glasbo in njene pozitivne učinke širšim množicam V Novi Gorici je tako zavel svež veter, okrepljen z glasbenim žarom 70 primorskih glasbenikov v starostnem razponu od 13 do 30 let, nad katerim bdi umetniški vodja Perčič: "To je amaterski sestav in velikokrat je treba delati skupaj ne le na glasbenem področju, ampak tudi organizacijsko in vodstveno, na skupinski dinamiki in druženju, pa tudi na modernih pristopih, odnosih z javnostjo, iskanju koncertov in turnej. Včasih so bile stimulacija za igranje v orkestru velike turneje, danes pa mladi že toliko potujejo, da moramo spodbude iskati drugje: v programih, dodatnem druženju, kakovostnih turnejah … danes mora biti zgodba zanimiva. V klasiki obstajajo standardi, ki se jim skoraj ne moreš izogniti, če želiš privabiti veliko mladih, željnih igranja, pa se jim moraš morda celo namensko izogniti, mogoče je to ravno tisto, kar mi zdaj počnemo."

"Naš cilj je približati glasbo in njene pozitivne učinke širšim množicam, tudi uporabnikom, ne samo izbranim, šolajočim se glasbenikom, s tem pa pridobiti večje število glasbenikov, ki bi muzicirali. To seveda pomeni tudi popularizacijo klasične glasbe, ki je nekako zapostavljena, a z razlogom: postala je glasba za elite, dolgočasna, samo tehnično dovršena in ozko strokovno usmerjena, izgubila pa je stik z realnostjo, okoljem, kjer nastaja," se ob omembi popularizacije klasične glasbe razgovori Perčič, ki je tudi umetniški vodja in dirigent mednarodno uveljavljenega festivala OrkesterkamP, največjega mladinskega glasbenega projekta v Sloveniji, na katerem se mladi glasbeniki izobražujejo tako individualno kot komorno in orkestrsko, pomemben pečat glasbenemu ustvarjanju na Obali pa dodata tudi druženje in glasbeni most med počitniškim brezdeljem in šolskimi obveznostmi.

V Ljubljano priseljeni kraški dirigent stoji tudi za tekmovanjem Univerzitetnega pihalnega orkestra Ljubljana Svirél, namen katerega je popularizacija oziroma dvig kakovosti orkestrov, ker je v tekmovanje vključeno igranje orkestrske glasbe, kar je po Perčičevih besedah edinstveno. Vzporedno poteka tudi festival, kjer klasične glasbene zasedbe igrajo po različnih krajih na Krasu. Tudi žiranti so nekaj posebnega, saj se vsak, preden sploh ocenjuje, dokaže na koncertu. "Mladi glasbeniki na tekmovanju dobijo tudi povratno informacijo od žirije, ne samo številke, ki so se v šolskem sistemu že izkazale za zelo krute: nekoga lahko označijo za zelo neperspektivnega, pa se čez nekaj let v življenju znajde zelo perspektivno."

Jorma Panula in Carlos Kleiber – dirigentski ikoni, povezani s Slovenijo Zanosen dirigent, ki ujemanje z orkestrom gradi na sinergiji in obojestranskem zadovoljstvu, je imel priložnost spoznati kopico dirigentov iz vse Evrope, a največji vtis so nanj naredili profesorji dirigiranja: "Velik vtis name je naredil moj prvi profesor Jan Cober, sicer dirigent za pihalne orkestre, največjega pa moj drugi profesor Jorma Panula, začetnik finske šole dirigentov, zelo vpliven profesor, starosta v tem poklicu. Imel je poseben način učenja brez metode, razvijal je vsak individuum posebej in ti, čez palec rečeno, povedal samo tisto, kar si ga vprašal, čeprav je znal tako rekoč vse." Kot poudarja Perčič, je ključen ta individualni pristop k svobodnemu poklicu, kjer zmaga drugačnost in ne podobnost. Diriginet mora biti torej ukaželjen in radoveden, kajti "to je edini način za dirigenta, da preživi, da je drugačen in se dejansko vse življenje sam uči".

Mladega slovenskega dirigenta je Panula pritegnil tudi zaradi povezanosti s Slovenijo, saj je bil njegov učitelj Leo Funtek, vrhunski slovenski violinist, ki je s trebuhom za kruhom odšel v Skandinavijo in bil vodja opere v Helsinkih, profesor dirigiranja in ena glavnih glasbenih osebnosti na Finskem. Navdušila ga je še ena kanček slovenska dirigentska ikona – Carlos Kleiber, pokojni sloviti avstrijski dirigent, ki je bil poročen s Slovenko in tudi pokopan je v Sloveniji: "Kleiber je zame najimpresivnejši dirigent. Znan je bil po svoji gracioznosti in tenkočutnem doživljanju glasbe, motila ga je vsaka napaka. Bil je pravi umetnik in njegova cena je bila enormna, če si ga sploh dobil."

Sama zveneča imena, ki so jih ustvarila leta dirigiranja, kajti delovna doba dirigentov se zdi neskončna: "Najbrž sami vidite, da je dirigent dirigent, dokler ne pade z odra. In ko umreš, si komaj najboljši. Nekateri ne morejo nehati zaradi vzburjenja, ki ga daje ta glasba s svojo energijo, čeprav bi bilo priporočljivo, da bi nehali, drugi pa so tako dobri, da s starostjo dobijo višjo ceno, še večjo pomembnost."