Tomas van Houtryve – fotograf, ki so ga izgnali iz Guantanamo Baya

Šestintridesetletni Američan, ki s "sveže pečeno" soprogo, snemalko dokumentarnih filmov, trenutno živi v Parizu, je bil leta 2010 imenovan za fotografa leta, prejel je nagrado novinarskega združenja Alicia Petterson in bil leta 2006 uvrščen med 30 najbolj perspektivnih fotografov sveta. Svoja dela objavlja v časnikih New York Times, Le Figaro magazine, Le Monde, National Geographic in drugih, te dni pa v Ljubljani pripravlja reportažo za ameriško revijo Smithsonian. O bistvu reportaže je bil sicer precej zgovoren in odkrit, a je na koncu vendarle prosil, če zgodbe pred samo izdajo – to bo predvidoma novembra letos – še ne izdamo. Po bratovih stopinjah V družini van Houtryve, kjer se preliva mešanica ameriško-belgijske krvi, Tomas ni edini predstavnik fotografskega ceha. S fotografijo se je najprej ukvarjal njegov brat, ki je bil s fotoreporterstvom zasvojen že od mladih let, a bratovo navdušenje je na Tomasa delovalo prej odbijajoče kot ne. Mnenje je spremenil, ko se je brat kot pomočnik fotografa odpravil v Kurdistan in Pakistan in se vrnil s prekrasnimi fotografijami. "Takrat sem te fotografije prvič začel povezovati s fotografijami, objavljenimi v najrazličnejših revijah. Pred tem si nisem predstavljal, da je ukvarjanje s fotografijo lahko poklic in prišel do zaključka, da to delo morda le ni tako neumno."

Filozof v Nepalu Van Houtryve se je tako kot študent filozofije pri 20 letih odločil, da se poizkusi kot fotograf. Načrtoval je fotografiranje sončnih zahodov, gora, skratka panoramskih posnetkov, a usoda je hotela drugače. Nekega dne mu je med sprehodom po univerzitetnem kampusu nekdo ponudil letak, ki je oglaševal predavanje o Nepalu. "Izkazalo se je, da gre za propagiranje izmenjave študentov med ZDA in Nepalom in ker je vodja programa v zameno za popust pri šolanju v Nepalu sprejel mojo ponudbo – obljubil sem jim svoje fotografske usluge –, sem za pet mesecev odpotoval v Nepal. Sprva sem načrtoval, da se bom posvetil fotografiranju narave, a bolj kot to so me očarali tamkajšnji prebivalci," razlaga o svojem prvem obisku zanj tako usodnega Nepala.

"Vse se je zgodilo zelo hitro. Kar naenkrat sem živel v Panami in delal za AP" Tomas van Houtryve se je vrnil v ZDA in leta 1999 uspešno končal študij. Sledilo je delo pripravnika pri lokalnem časopisu in kaj kmalu tudi pristop k agenciji Associated Press (AP). "Vse se je zgodilo zelo hitro. Kar naenkrat sem živel v Panami in delal za AP." Sledila je delovna epizoda v Portoriku in na Karibih, kjer je tri leta pokrival celotno karibsko področje.

600-milimetrski objektiv kriv za deportacijo iz Guantanamo Baya Kot najbolj odmevno nalogo izpostavlja fotografiranje dogajanja v vojaškem zaporu Guantanamo Bay na Kubi. "Tam sem bil petkrat, kot fotograf pa sem se znašel pred številnimi omejitvami. S podpisom sem se obvezal, da bom fotografiral le z 200-milimetrskim objektivom, ne bom fotografiral obrazov in podobno. Vse je gladko teklo do petega obiska, ko so me iz Guantanama Baya izgnali, čeprav uradno nisem kršil pravil, res pa je, da sem se znašel po svoje. Čeprav je bilo dovoljeno le fotografiranje z 200-milimetrskim objektivom, sem ob vsakem obisku prišel z zmogljivejšim objektivom, čez podatke o objektivu pa nalepil lepilni trak, tako da ni bilo jasno, kateri objektiv pravzaprav uporabljam. S 600-milimetrskim objektivom mi je tako uspelo fotografirati ameriška paznika, ki spremljata ujetnika na zaslišanje. Fotografijo, na kateri se kristalno jasno vidita obraza ameriških paznikov, ne pa tudi ujetnika, so pozneje objavili v spletnem arhivu AP, od koder gre precej fotografij neposredno na spletno stran Yahoo News. Fotografijo je tako videlo precej ljudi, med drugim tudi osebje Pentagona, ki je zahtevalo njihov umik. Ker AP fotografij ni umaknil, so me z naslednjim letalom izgnali na Florido, od koder sem se, kot veš in znaš, moral vrnil v Portoriko, kjer sem takrat živel," se spominja takratnih dogodkov.

V Kandaharju raziskovanje ozadja ujetnikov iz Guantanamo Baya Agencija AP ga je leta 2002 poslala v Afganistan, ker je v Kandaharju raziskoval ozadje družin ujetnikov, zaprtih v Guantanamu. Ker so AP bolj kot poglobljene teme zanimali dnevni dogodki, je leta 2003 agencijo zapustil in se podal v negotove "freelance" vode. "Delo pri AP, kjer sem pokrival vse od tekmovanja Miss Universe do Guantanama in Haitija, je bilo odličen trening in mi je dalo osnovo, zaradi katere lahko fotografiram prav vsako temo."

Neuspešen začetek kot "freelancer" Leta 2004 se je vrnil v Nepal, kjer je spremljal upor maoistov. "V tistem obdobju sem bil precej neuspešen. Prvih 18 mesecev se nihče ni zanimal za moje fotografije, češ da je dogajanje v Nepalu nepomembna in obstranska zadeva, ki nikogar ne zanima." Luč na koncu predora je zasvetila v obliki francoske treking revije, ki je fotografije in zgodbo odkupila, jo objavila na naslovnici, Tomas pa je iz pridobljenega zaslužka financiral novo pot v Nepal. "Razmere v Nepalu so postajale vedno bolj napete. In ko so se vplivnejši mediji, kot so Time magazin in New York Times, začeli zanimati za to področje, sem počasi začel dobivati naloge tudi v Nepalu," dokumentiranje maoistov pa mu je leta 2006 prineslo tudi nagrado Visa pour l'Image-Perpignan za mlade fotografe na festivalu fotografije v Perpignanu.

Od kod zanimanje za komunizem? Z Nepalom je povezano tudi njegovo zanimanje za komunizem. "Zanimalo me je, zakaj se v Nepalu borijo za komunistično revolucijo, medtem ko je povsem drugje komunizem v zatonu. Obiskal in raziskoval sem dogajanje v državah, kjer je komunizem prevladujoča ideologija, to so poleg Nepala še Laos, Kuba, Kitajska, Vietnam, Severna Koreja in Moldavija, končni produkt – fotografije z besedilom, pa bo decembra letos izšel v knjigi." Za dokumentiranje ostankov komunizma je Tomas van Houtryve leta 2008 prejel tudi nagrado novinarskega združenja Alicia Patterson.

Ljubitelj barvne fotografije Van Houtryve spada med tako imenovane "barvne" fotografe in kot pravi, skoraj vedno obžaluje (redke) poskuse ustvarjanja v črno-beli tehniki. Na fotografski piedestal postavlja francoskega klasika Henrija Cartiera Bressona, botra reportažne fotografije, ki mu, kot pravi, vedno znova jemlje dih. "Gre za popolno vizualno komunikacijo, vsaka Bressonova fotografija izraža močno človeškost, vsaka posebej me gane. Zame je še vedno najboljši fotograf, nihče mu ne seže niti do kolen," pojasni fotograf, ki deluje kot svobodnjak, od danes pa se lahko pohvali tudi s članstvom v fotografski agenciji VII. "Agencija je zame kot neke vrste agent, a vse ideje in delo še vedno ostajajo na mojih plečih."