Suzana Brborović: Slikarka, ki opozarja na skrite podobe

Z delom, ki ga je uspešno predstavila komisiji nagrade esll, je dokazala, da umetnost ni samoumevna ali del opreme prostora, ampak ta lahko obstaja sama zase, s svojim namenom, sporočilom in obliko. Študentka slikarstva, rojena leta 1988 v Kranju, je svojo izobraževalno pot začela na srednji ekonomski šoli. Že med srednješolskim izobraževanjem je ugotovila, da je ekonomija ne zanima, in odločila se je, da postane slikarka. Svojo prvo osebno potrditev in likovno nadarjenost je dokazala najprej sebi na sprejemnih izpitih na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje za študijsko smer slikarstvo. Kot začetniku v umetnostnem sistemu ji je ustanova, kot je akademija, sprva omogočala mirno zavetje, iz katerega je s svojo produkcijo v tretjem letniku po svoje izstopila in začela ustvarjati svojo umetnost pod mentorstvom profesorja Bojana Gorenca. Svoje umetnostno izobraževanje je nadgrajevala z nenehnim likovnim eksperimentiranjem pri materialih, vsebini in formi. Vojna in mir na sliki V vsakem umetnostnem delu lahko gledalec spregleda tudi politične konotacije. Pri tem ni nujno, da bi bila umetnostna dela aktivistična, ampak zaradi prostora in časa, v katerega se umešča umetnik s svojim delom, temu vedno lahko pripišemo tudi politično vsebino, četudi slika le tihožitja. Pri Suzanini produkciji politika nastopa v motivu vojne. Avtorica ni izključena iz postbalkanskega časa, ko se je nekdanja država z vojnami preoblikovala v današnjo razporeditev držav na geografskem in političnem zemljevidu. Njena dela so citati vojne v današnjem času, sama ne slika bojev, ampak ljudi, ki so bili tako ali drugače soudeleženci političnih ambicij posameznikov. S sočutjem in svojevrstno afiniteto do žrtev vojnega teroriziranja slika svoja razmeroma velika platna in v dvodimenzionalno površino vključuje različne citate in podobe današnjega subjekta, ki se umešča v novokonstruiran zemljevid južne Evrope. Sama dodaja, da svoj slikarski cilj doseže z gledalcem, ko je ta vključen v njeno umetnost in poizkuša v delih prebrati tudi vsebino. Čiste barve, plasti, citati Njene slike nastajajo z daljšimi časovnimi razmiki. Slika je namreč sestavljena iz različnih likovnih plasti. Želeno vsebino oziroma motiv avtorica išče na spletu, tega nato z redukcijo detajla v fotografiji in likovnim jezikom prevaja ter umešča na platno. Vsaka plast v njenih delih je podoba zase. S plastenjem in gostitvijo teh plasti podobe združuje v svojevrstno celoto, katere rezultat je njeno slikarsko mišljenje.

Motive, povezane z vojno, upodablja z namenom, da bi javnost oziroma gledalce njenih slik opozorila na ta vojni milje, v dokončnosti slikarskega medija ga zamrzne in ne dovoli, da bi se vsebina, posnetek ali novica izmuznili na takšen način, kot se to dogaja z dnevnimi novicami prek različnih komunikacijskih kanalov. Prav zaradi te zamrznitve in upodobitve vsebine je njeno delo zanimivo in ga ne moremo spregledati, nagovarja nas tako na vsebinski kot tudi formalni ravni.

Biti umetnik zanjo pomeni poklic in želi si, da bi si v prihodnosti lahko z njim omogočila dostojno življenje. Čeprav sama ugotavlja, da je mladi umetnik vse prevečkrat omenjen s številnimi ovirami, razpisi, natečaji in pogodbami. Birokratski zahtevki torej zavzemajo tisti čas, ko bi lahko sama razvijala svojo umetnost. Umetnost zanjo pomeni način izražanja in možnost, da lahko svoje razmišljanje javnosti posreduje na drugačen in svojevrsten način.

Poleg tega, da ima pri ustvarjanju možnost prevajati in opozarjati na sodobne vsebine, se ji pri ustvarjanju zdi pomembno, da lahko v sistemu deluje svobodno, brez omejitev, ki bi ji onemogočale eksperimentiranje v slikarskem mediju. Četudi se pri delu trudi biti samosvoja, se zaveda vseh različnih vplivov, ki vplivajo nanjo in so opazni tudi v njeni umetnosti.

Suzana Brborović pa svoj talent v likovni dopolnjuje tudi z glasbeno umetnostjo. Sama dodaja, da ji glasba ponuja drugačen pogled na umetnost. Z igranjem bas kitare v glasbeni zasedbi, imenovani Wannabe Artists, je odkrila tudi nov način likovnega razmišljanja in ustvarjanja.

Začetek ustvarjanja je osebna izkušnja Avtorica, ki trenutnih razmer na Balkanu ne opisuje kot rožnatih, se tja vedno znova vrača. To vračanje v njenem primeru ni obsesivno, ampak konstruktivno. V ta prostor vnaša čas, ki ga primerja s svojim v Sloveniji, s povezovanjem teh različnih mentalitetnih, gospodarskih, verskih in političnih razlik ustvarja svoje odgovore in likovne rešitve na platnih.

Vizualizacija, ki je na prvi pogled lahka in v njenih delih hitro prebrana, se spremni v točki, ko opazovalec njenih del postane tudi gledalec in se poskuša vživeti v položaj vojnega subjekta, ki so ga oropali vsega, včasih tudi osebne identitete.

Zakaj je njeno delo sodobno? Ker v slikah udejanja trajno stanje netrajnega. Čeprav je vojna končana, je mogoče njene posledice čutiti tudi v sedanjosti. Njene reference oziroma citati so resnični kraji in resnični ljudje, ki se skupaj naseljujejo v resnično sliko, ta pa po definiciji obljublja svojevrstno dimenzijo. Pogled na njene slike lahko gledalec omeji tudi zgolj na učinek barve na površini, na učinek asociativen oblike, na konturo, ki zamenjuje njene upodobljene ploskve. Vse to raznovrstno omogočanje branja njenih slik kaže na avtoričino poglabljanje pri ustvarjanju in spopadanju s formalnolikovnimi in vsebinskimi vprašanji.

Z nagrado essl si je Brborovićeva odprla nova vrata v umetnostnem sistemu. V prihodnjem letu se bo tako predstavila na skupinski razstavi Fundacije Essl na Dunaju. Študentka zadnjega letnika na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pa se zaveda tudi dejstva, da bo po prejetem nazivu akademske slikarke morala izobraževanje nadaljevati in nadgraditi tudi v tujini. Verjetno bo slikarsko razmišljala in ustvarjala v Nemčiji.