SSKJ po letu 1991 s prvim dopolnilom

Besede, kot so tajkun, janšizem in didžejka imajo zdaj tudi svoje slovarsko domovanje in razlago. Kot je na današnji predstavitvi novega slovarja povedal eden od dveh urednikov prof. dr. Marko Snoj, številni mislijo, da Slovar slovenskega jezika nastaja sproti, a v resnici je bil projekt SSKJ končan leta 1991. Po tej letnici v slovar niso dodali nobenega novega gesla (nekaj so jih kvečjemu morali odstraniti zaradi zahtev multinacionalk), čeprav naj bi na inštitut občasno prihajala vprašanja, zakaj v slovarju še kar ni besede tajkun. Ta je zdaj v Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika, ki predstavlja osnovno novejše leksikalno dopolnilo SSKJ-ju.

Slovar novejšega besedja zajema 6399 novejših besed in besednih zvez, ki so se v slovenščini pojavile ali uveljavile po letu 1991. Med njimi je večina besed povsem novih, na primer LCD-zaslon, osamosvojitelj in suši, nekaj je starih besed, ki imajo nove pomene, na primer miška, nekaj je pozabljenih besed, ki se spet vračajo v pogostejšo rabo, kot je na primer beseda forenzik, nekaj pa je novejšega besedotvorja, kar je urednica slovarja Aleksandra Bizjak Končar ponazorila z besedami, kot so ekspertka, neimetnik in kredibilnost. Bistvena novost slovarja je, da temelji na korpusni obravnavi novih besed, torej besed, ki so se pojavile v rabi v zadnjih dveh desetletjih in jih je zabeležil korpus Nova beseda, kar pomeni, da novi slovar vsebuje predvsem veliko zgledov.

Ker je 20 let dolgo obdobje, je v slovarju tudi nekaj besed, ki so vmes postale že zastarele, na primer tamagoči in walkman, ki sta bila nekoč nepogrešljiv del opreme vsakega najstnika, danes pa imata ob ukinitvi proizvodnje zgolj še spominsko vrednost. Po drugi strani so v slovarju besede, ki še iščejo svojo bivanjsko pravico in končno obliko. Kot primer je Snoj navedel besedo vegan, katere sistemsko pravilna oblika bi bila veganec, a za zdaj kaže, da se bo oblika vegan, ki je pogovorna, v rabi bolj uveljavila. Ko prihaja do variantnosti zapisa, v novem slovarju velja pravilo, da je na prvem mestu vedno pogostejša oblika zapisa, na primer bypass, šele zatem pa druge oblike zapisa, kot je na primer bajpas.

Slovarski sestavki so opremljeni s podatki o izgovarjavi, besednovrstnimi in drugimi slovničnimi podatki, pomensko razlago, avtentičnimi besedilnimi zgledi, sinonimi in etimološkimi osvetlitvami. Za slednje je Simona Klemenčič povedala, da so nekatere že v SSKJ-ju, precej jih je v slovarju napisanih na novo, nekaj pa jih še vedno iščejo, na primer za besede, kot so peki papir, pajkice in čaga.

Za slovar ustvarjalci pravijo, da je medgeneracijsko povezovalen – zasnovali so ga namreč predstavniki srednje generacije, potem ko so končali delo pri SSKJ-ju, dokončali pa so ga večinoma njihovi mlajši kolegi. Medgeneracijsko povezovalen pa utegne biti slovar tudi za uporabnike, saj razjasnjuje številne besede in besedne zveze iz sveta tehnologije, glasbe, filma, pa tudi v zadnjem času vedno bolj prevladujočega besedišča iz sveta gospodarstva in politike.

Slovar novejšega besedja sta uredila Aleksandra Bizjak Končar in Marko Snoj, z naglasi in izgovori se je ukvarjala Tanja Mirtič, s stilno-zvrstnim označevanjem Nataša Gliha Komac, z etimološkimi osvetlitvami pa Marko Snoj in Simona Klemenčič. Redna cena slovarja, ki ima 407 strani, je 33 evrov.