"Raje kot računalnik imam delo z rokami"

Dogodivščin lika z imenom Koyaa se mnogi verjetno spomnijo iz nedeljskih popoldnevov na Televiziji Slovenija, ko je bil Koyaa, ki je takrat po besedah njegovega avtorja še precej spominjal na neandertalca, redno na sporedu. Koyaa je letos s pomočjo sofinanciranja ministrstva za kulturo postal še kratki film, načrtovana pa je tudi nova animirana serija. A v zadnjih šestih letih je Koyaa doživel kar nekaj sprememb.

"Prej je bil Koyaa bolj garažna produkcija, veliko stvari sem delal kar sam, tudi samo lutko. Z mano je takrat kot direktor fotografije delal Miloš Srdić, pri scenografiji pa mi je pomagal Simon Hudolin. A takrat smo z manj denarja naredili trinajst delov serije, kot pa zdaj tri minute kratkega filma, s katerim gremo v Cannes," razloži Kolja Saksida, s katerim smo se na dvorišču Lepe žoge, kjer je tudi vhod v njegovo pisarno, pogovarjali slabo uro pred odhodom v Cannes.

"Predvsem se je spremenila likovna zasnova. Zdaj je Koyaa malo manj podoben neandertalcu in bolj mlademu fantu. Je tak hribovski panker, tudi lase je dobil. Glavna novost je ta, da ima drugačno glavo. Včasih je bila ta mehka, v njej pa je bila armatura, ki je omogočala premikanje: da je Koyaa lahko odpiral usta ali premikal brado in ušesa. Zdaj je glava trda in razdeljena na dva dela, spodnjega in zgornjega, vmes pa je magnet. Tako imamo 26 spodnjih delov, kar pomeni, da ima Koyaa lahko 26 različnih izrazov," zaradi česar morajo zdaj v postprodukciji pri vsakem posnetku izbrisati mejo med spodnjim in zgornjim delom glave. Koyaa je dobil tudi novega prijatelja – Krokarja.

Novo lutko so izdelali v studiu Semafor, ki je največja produkcijska hiša lutkovnega animiranega filma na Poljskem in ki se lahko pohvali tudi z oskarjem za animirani film Peter in volk. Z izdelkom, ki so ga končali marca letos, bodo v Cannesu skušali prepričati morebitne kupce. Tik pred odhodom na festival pa je ekipa ZVVIKS dobila tudi obvestilo, da so se s Koyo uvrstili v tekmovalni program festivala Giffoni, italijanskega festivala otroškega filma, kjer se bo Koyaa potegoval za nagrado v kategoriji filmov za otroke, starejše od treh let.

Čeprav je Kolja odraščal ob risankah iz Živ Žava, kot so bile Baltazar, Lolek in Bolek, Modri Dirkač, Palček Smuk ter Jajo in Pajo, ga je tehnika lutkovne animacije resno začela zanimati, ko je sredi devetdesetih videl animirani film Wallace and Gromit. "Zanimati me je začelo, kaj to sploh je, saj ko si majhen, se ne ukvarjaš s tehniko, takrat tudi ni bilo delavnic, kjer bi se tega lahko naučil. Doma sem imel super 8 kamero, na katero sem 'ajnclov' posnetke in začelo me je zanimati, kako manipulirati s sliko. Pri takšni animaciji moraš namreč vse ustvariti z ničle: scenografijo, like, ki jih moraš sam premikati, vse."

A tovrstna animacija zahteva veliko časa in denarja, predvsem pa potrpljenja. Ko je enkrat narejena scenografija in lik, traja približno šest minut, da ekipa posname en posnetek. "Na dan naredimo povprečno pet sekund filma, s tem da uporabljamo double-frame animacijo, kjer se v eni minuti lutka namesto 25-krat premakne le 12-krat in pol." Animacija je linearna, kar pomeni, da se kader posname od začetka do konca v vrstnem redu, kakršnega potem vidimo v filmu. Za razliko od računalniške animacije, kjer ustvarijo glavne pozicije, ki jih nato dopolnjujejo, je pri lutkovni animaciji postopek animacije neločljiv od ozadja.

"Navadno delamo z enim fotoaparatom, ki ga sprožam prek računalnika, da ne tresem slike. Fotoaparat je prilepljen na trdo podlago, saj če ga butneš, greš lahko spet od začetka. Ne lahko, kar greš od začetka, ker drugače ne moreš."

A Kolje nikoli ni zanimala računalniška animacija. “Raje imam delo z rokami, pa tudi sama slika mi je bolj všeč, saj je bolj oprijemljiva.” V postprodukciji poleg retuširanja posnetkov dodajajo tudi šume, zvočne efekte in glasbo, ki jo že od samega začetka za Koyo ustvarjata Borja Močnik in Miha Šajina. Animaciji včasih dodajo tudi računalniške efekte, ki jih je bilo nekoliko več pri filmu Mulc, pri kratkem filmu Koyaa pa so računalniško dodali zgolj meglo.

Lutkovna animacija za mlade

Da bi v svet lutkovne animacije vpeljal mlajše, Kolja danes organizira delavnice za otroke in mladino, nekaj v okviru njegove lastne produkcijske hiše ZVVIKS, nekaj pa prek Kinodvora ali drugih organizacij. "Najraje imam produkcijske delavnice, ki trajajo cel teden, ali pa večkrat tedensko mesec ali dva. Na njih otroci ali srednješolci ustvarijo vse, od zgodbe, storyboarda, likov, animacije, skratka, na koncu naredijo film."

Poleg lutkovne animacije se Kolja ukvarja tudi z gledališko scenografijo, videli pa smo ga lahko v kar nekaj slovenskih filmih, kot so na primer Jebiga, Slepa pega in Instalacija ljubezni. "Ko sem bil star 15 let, sem igral v filmu Naprej Borisa Petkoviča, v katerem se me sploh ni videlo. Tisti čas je bila na akademiji generacija, ki me je potem pogosto vabila k projektom. To so bili Varja Močnik, Urška Kos, Hanna Slak Toša in tako je pač naneslo, da sem padel v to družbo in igral v filmih. Igranje je sicer super, čeprav zdaj že skoraj pet let nisem igral nikjer. No, pa saj tudi prej nisem prav veliko časa posvečal igranju, le kontinuiteta je bila večja. A tudi takrat nisem imel nobene posebne želje, da bi bil v življenju igralec."

Lutkovna animacija ne dopušča delanja več projektov hkrati, čeprav delo Kolje lahko vidimo tudi v gledališču, ko sodeluje pri scenografiji ali pa pri snemanju animiranih filmov, ki so del scenografije, a pravi, da za takšne projekte porabi morda mesec dni na leto.

Koljo je Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev leta 2006 razglasilo za perspektivnega filmskega ustvarjalca, lani pa za vrhunskega filmskega ustvarjalca. Poleg nagrad je dobil tudi kar nekaj mednarodnih rezidenc in tako je leta 2008, ko je bil v ZDA, spoznal Toma Gaska, legendo animatorstva, ki je animiral filme, kot so Wallace in Gromit ter Kokoške na begu. Prav Tom Gasek ga je povezal s studiem Semafor na Poljskem, s katerim namerava sodelovati tudi v prihodnosti.

Naslednji Koljev projekt bo Koyaa, nadaljevanka v 26 delih, pri kateri mu pri pisanju zgodb pomaga tudi Jure Karas iz skupine Slon in sadež. Kolja pravi, da ima v glavi sicer še nekaj idej, ki pa bodo morale počakati na svoj čas in tudi sredstva. Junija se odpravlja na kolonijo, kjer bo otroke poučeval animacije.