Psihiatri, psihologi in drugi norci

Avtor: Rodrigo Muñoz Avia Izdala: DIDAKTA Cena: 24,90 €

Če je odgovor pritrdilen, potem bodo radovedneži, ki bodo knjigo prijeli v roke, spoznali, kaj vse se lahko zgodi človeku, ki meni, da živi srečno življenje, a ga drugi uspešno prepričujejo, da temu ni tako in da ima zbirko težav, ki jih mora za dolgoročno uživanje sreče odpraviti.

Rodrigo Montalvo Letellier, ki z ženo in dvema otrokoma živi v bogati madridški soseski meni, da ima urejeno, nepretresljivo in celo srečno življenje. V njegovi glavi ni veliko prostora za psihologično razmišljanje, zato je zanj njegova »notranjost« skrivnostna, neraziskana, kar pa mu ne povzroča pretiranih skrbi. Preglavice mu nakoplje šele njegov sosed in hkrati tudi svak Ernesto, po poklicu psihiater. Ta na podlagi Rodrigove pripombe glede njegovega grotesknega suknjiča, ki ga je nosil na rojstnodnevni zabavi Rodrigove hčere zaključi, da nujno rabi psihiatrično pomoč. Rodrigu se zdi izjava sprva smešna, vendar se kasneje vseeno odloči, da bo obiskal svakovo ordinacijo, ki mu je takoj ponudil svojo pomoč. Ernestova zahteva po strogo profesionalnem odnosu v njegovi ordinaciji Rodriga izjemno preseneti, saj je pričakoval prijateljski klepet. Kljub njegovemu dvomu, da je v težavah ter da dejansko potrebuje strokovno pomoč, se Rodrigo odloči preveriti svakove izjave pri ostalih, neodvisnih strokovnjakih.

Tako se začne saga odkrivanja velikosti in vsebine ledene gore pod gladino zavednega. Rodrigo obišče številne psihiatre, psihologe in ostale svetovalce, ki mu vsak s svojo metodo skušajo razložiti srž njegovih težav. Nasveti in zaključki posameznih zdravilcev pa se med seboj tako razlikujejo, da junak zgodbe postaja čedalje bolj zaskrbljen, depresiven, celo paničen, kar kmalu opazi tudi njegova družina. Zdaj postane začaran krog popoln: začel se je zdraviti za težavami, za katere je menil, da jih nima, bolj kot se je skušal pozdraviti, večje so postajale njegove težave in nazadnje dobi še zaušnico od svojih najbližjih, češ, da sedaj pa končno tudi oni vidijo, da ima res težave.

Ob vsej zmešnjavi, ki jo avtor naloži glavnemu junaku, bralec najbrž opusti morebitne namene, da bi za svoje psihične težave kdaj obiskal strokovno pomoč. Ali je stroka pri zdravljenju ali lajšanju težav res tako neučinkovita in neenotna, ali gre zgolj za zgodbo posameznika, ki je ni mogoče pretirano posplošiti? Morda je bolj pomembno vprašanje, kdaj naj človek pravzaprav poišče psihološko pomoč. Ali je smiselno pristati na zdravljenje, če nas nekdo prepriča, da imamo težave in smo nesrečni, čeprav sami tega ne vidimo? Ali je v tem primeru človek sploh voljan brskati po sebi, ali je bolj nagnjen k ocenjevanju tistega, h kateremu se je zatekel po nasvet?

Tekoč, enostaven in satiričen slog bralca težko odvrne od ideje, da bi knjigo odložil pred koncem, še več, slabih dvesto strani teksta je dokaj zlahka možno posrkati v enem zamahu kakšnega deževnega popoldneva.