PRELISTANO: Wikileaks, Julian Assange in vojna za svobodo informacij

Avtorja: David Leigh in Luke Harding Založba: Učila, 2011 Prevedla: Urška Pajer in Matej Frece Cena: 32,90 evra

Vojna za svobodo informacij, kot sta jo poimenovala avtorja, se namesto na peščenih bojiščih, ki smo jih bili vajeni s posnetkov v poročilih, dogaja v očem težko predstavljivem prostoru mednarodnega spleta, internih mrež in računalnikov. Da bi lahko razumeli, kako so veliki svetovni časopisi Guardian, New York Times, Spiegel, El Pais in La Monde lani lahko objavljali zaupne depeše, je treba pogledati, kdo so bili ljudje, ki so verjeli v javni interes objavljanja tajnih informacij, za katere bi ZDA tudi ubijale, le da bi te ostale skrite.

Knjiga Davida Leigha in Luke Hardinga skuša osvetliti ozadje glavnih akterjev, Bradleyja Manninga in Juliana Assangea, hkrati pa povedati zgodbo o dogodkih, ki so vodili do tega, da Assange danes, po nekaj objavljenih depešah, v angleškem dvorcu čaka na zaslišanje, ki bo 12. julija. Assange se je namreč med razkrivanjem tajnih informacij o mednarodni politiki celemu svetu sam ujel v spolni škandal, ki bi ga lahko stal nekaj let prostosti. A kot pišeta avtorja knjige, ni nobenih dokazov, da bi bil škandal del zarote, o kateri je Assange tako rad govoril v medijih. Obtožbe s posilstvom si je sodeč po knjigi prislužil čisto sam.

Prav zaradi opisov Assangea, kjer se avtorja nista zadrževala pri tem, da bi ga opisala kot nezanesljivega, pretirano samozavestnega in v prisotnosti žensk podivjanega genija, knjiga vsaj v očeh bralca pridobiva na kredibilnosti. Jasno je namreč, da je Assange poleg vojaka Manninga, ki so ga zaradi kraje informacij sprva mučili v kuvajtskem vojaškem zaporu, aprila pa so ga po pozivih organizacije Amnesty International premestili v Kansas, junak vojne, ki še zdaleč ni dobljena. Prav zato bi si mislili, da bodo opisi podvrženi nekritičnemu čaščenju sivolasega Avstralca, a kot rečeno je Assange poseben v več pogledih besede.

Knjiga tako nudi razumljiv okvir za spremljanje dogodkov, povezanih z Wikileaksom, njen presežek pa je zagotovo v opisu dela, srečanjih z Assangeom in poudarjanju, da ni šlo samo za objavo kupa depeš, temveč tudi za temeljito raziskovalno delo, kjer so novinarji za razliko od Assangea skušali zaščititi informatorje, ki so sporne informacije sploh posredovali.