PRELISTANO: Solar

Avtor: Ian McEwan Prevod: Miriam Drev Založba: Mladinska knjiga Cena: 32,96 evra

Britanski avtor Ian McEwan je slovenskim bralcem bržkone dobro znan, v slovenščino je namreč prevedenih več njegovih knjig – Tujca v Benetkah, Otrok o pravem času, Amsterdam, Pokora, Sobota in Na obali Chesil, v prevodu pa je tudi Neskončna ljubezen. Predvsem Pokora je zaslovela tudi v filmski različici (McEwan je svoje delo predelal tudi v scenarij), medtem ko je Amsterdam avtorju leta 1998 prinesel nagrado booker.

V enajstem McEwanovem romanu, razdeljenem na tri dele, spremljamo zgodbo Nobelovega nagrajenca za fiziko Michaela Bearda v treh življenjskih obdobjih. Zdolgočaseni, ljudomrzni fizik, ki ga še redkokaj navduši tako kot prvi čips iz vrečke, ki si ga položi na jezik in zdrobi na nebu, pravzaprav sploh ni nič posebnega – po videzu je prej podpovprečen, a "začuda privlači določeno vrsto lepih žensk". Bearda spoznamo v trenutku, ko je njegov peti zakon dodobra v škripcih. Žena se mu za njegova prešuštva maščuje z odkritim ljubimkanjem, hkrati pa nekoč zavzetega fizika njegovo delo že dolgo ni prevzelo. Podobno nezavzeto se loti projekta, pri katerem bežno zavoha največ možnosti zaslužka, globalnega segrevanja in nove oblike pridobivanja obnovljive energije.

Ljudje, ki radi prebirajo tako imenovano plažno literaturo, se bodo Solarju najverjetneje izognili. McEwan s svojimi podrobnimi opisi pridobivanja energije namreč ponekod ni ravno najpreprostejše branje, vendar je avtorjev subtilni humorni pristop h globalnemu segrevanju presenetljivo osvežujoč. Osebna zgodba Michaela Bearda, zdolgočasenega in predebelega antijunaka, nenehno niha med satiro in tistim občutkom, ko gledamo nesrečo, od katere ne morem odvrniti oči.

McEwan mojstrsko gradi tempo in poskrbi, da nas njegova usoda, ne glede na Beardovo nepriljudnost, nadvse zanima. Še več, v nas včasih skoraj zbudi sočutje, ali bolje rečeno, bralca iskreno zanima razplet njegove usode. To zanimanje spodbudi avtor s spretnim tkanjem ironij in skrbno zasnovanimi preobrati, v katere se zapleta ta prevarant tako v čustvih kot v inteligenci. Morda poskuša McEwan s tem vedno le na pol prisotnim likom, ki pa lahko prav obsesivno razčleni vse lepote zaužitja vrečke čipsa, namigniti na kontrast med znanostjo in družbo oziroma, še raje, med inteligenco in človečnostjo. Vse in edino, kar manjka Beardu, je pravzaprav iskreno navdušenje nad čemerkoli, točno to pa je tisto, kar ob pisateljevem mojstrskem tempu občuti bralec, ki stran za stranjo spremlja usodo glavnega "junaka".