Prelistano: Nočni zapisi 1978–1984

Avtor: Jan Fabre Naslov: Nočni zapisi 1978–1984 Založba: Hiša knjig, Založba KMŠ Cena: 5 evrov

Dnevnik takrat še mladega, dvajsetletnega belgijskega ustvarjalca, ki je šele stopal na umetniško sceno, jasno izrisuje Fabrovo umetniško vizijo, ki jo udejanja še danes. Tako v vizualni kot gledališki umetnosti je predan eksperimentiranju, telo ga zanima v vseh svojih mentalnih in fizičnih pojavnostih, v gledališče pa vnaša nasilje nasprotij in miselnost performansa, ki naj izpodje mejo med iluzijo in resničnostjo. V nočnih razmišljanjih ne gre niti mimo vprašanja, kdo je Jan Fabre, kdo je Jan Fabre kot umetnik in kakšna je pravzaprav vloga umetnika.

Jan Fabre ima težave z nespečnostjo, v nočeh tako obsesivno riše, je kot risalni stroj. V nočeh tudi piše, dnevnik. Ta, v kratkih, izčiščenih, silnih, eksplozivnih in neposrednih zapisih, nastaja s tako strastjo kot njegove risbe, slike in predstave. Sledimo mu na poteh, ko svojo umetnost ustvarja ter jo predstavlja v belgijskih, nizozemskih, francoskih, ameriških in italijanskih mestih. Leta 1984 se ustavi tudi v Ljubljani in Beogradu, ko na tamkajšnjem festivalu Bitef prejme nagrado za predstavo Moč gledališke norosti.

Čeprav so stvari, ki jih Fabre ve in ki jih počne, a o njih nikoli ne bo pisal – kot da bi že pred desetletji vedel, da bomo njegov dnevnik, ki je nastal med letoma 1978 in 1984, nekoč brali v knjižni obliki –, pa je vseeno kar nekaj stvari, ki jih umetnik razkrije. Skrita nam ne ostanejo njegova srečevanja z umetniki, simbolna in fizična, ko spoznava sodobnike. Na ulici se tako spotakne ob uho Vincenta van Gogha, odkriva delo Josepha Beuysa, srečuje se z umetniškimi mislimi in gestami Francisa Bacona, Gera van Elka, Josepha Kosutha, Andyja Warhola, Laurie Anderson, Marine Abramović, s katero bo pozneje tudi sodeloval, in drugih.

V nočeh ima Fabre možnost, da je, kdor v resnici je. In kdo je? "Ošaben mlad umetnik, ki bi vse napravil veliko bolje od povprečne sodrge, ki jo opazuje podnevi," ni prizanesljiv. Že kot mlad umetnik pa zapiše, da ga zanima družbeno angažirana umetnost z vizijo, in ne tista, ki skuša posnemati resničnost. Zanj je umetnost ta, ki si upa tvegati in prestopati mejo. Njegova ustvarjalnost je bila vedno uporniška, umetnost pa tako razume kot mentalni prostor, prostor diskusije, neposrednosti, neprizanesljivosti, koncentracije, dostojanstva in prestopanja, pa naj gre za vizualno ali gledališko delo.

V 80. letih je Fabre ustvarjal osemurne performanse, za dva, ki jima je v dnevniku posveti kar nekaj besed – to sta Moč gledališke norosti in To je gledališče, kot je bilo pričakovano in predvideno –, pa je avtor pred kratkim napovedal, da ju bo obudil. Z umetnikovimi zapisi o procesu ustvarjanja performansa, o tem, kaj je od plesalcev in igralcev zahteval ter kako se je občinstvo v prejšnjem stoletju na umetniška dogodka odzivalo, pa bo zanimivo spremljati reakcije gledalcev v današnjem času in kontekstih.