Deja Crnović

Sreda,
3. 8. 2011,
10.19

Osveženo pred

7 let, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 3. 8. 2011, 10.19

7 let, 9 mesecev

PRELISTANO: Ko je oslica zagledala angela

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Slovenski prevod prvega romana Nicka Cava je baročno razbohoteno delo, kjer se srečata temačna okrutnost in verska blaznost, predvsem pa razširitev motivov, ki smo jih že spoznali v Cavovi glasbi.

Avtor: Nick Cave Prevod: Andrej Pleterski Založba: Modrijan Cena: 33,10 evra

Čeprav je Nick Cave roman Ko je oslica zagledala angela napisal v Berlinu, se zgodba o Evkridu, nemem sinu pijanke in obsedenca s pastmi za živali, dogaja v izmišljeni vasi, ki bi jo najlažje umestili na ameriški jug. Vas vodi ukulitska verska ločina, ki se v prvi polovici prejšnjega stoletja sooča z leti neprekinjenega deževja, živi od sladkornega trsa, odgovore pa išče v Bibliji.

Skozi prvoosebno pripoved nesrečnega Evkrida, ki mu je brat dvojček umrl takoj po rojstvu, spremljamo nenavadne dogodke v njegovi družini, kjer pijana mati terorizira njega in svojega moža, in v njegovi vasi, kjer vlogo odrešenice prevzame Beti, najdena dojenčica, po prihodu katere se konča deževna doba.

Skozi razbohoten slog, ki je obložen z biblijskimi motivi in grotesknim nasiljem, Cave stopnjuje zgodbo nasprotij, med dobrim in zlom, med peklenskim in božanskim, med kurbami in svetnicami, bogom in hudičem. Evkrid, ki ga po okrutni smrti obeh staršev (mamo ubije oče z dvema opekama, na očeta se poruši vodni stolp), začne obsedati mala svetnica, skrivaj kuje maščevanje vasi, ki ga je izobčila, a na koncu najbolj kaznuje dekletce, ki ga je med množico versko zblaznelih edina sprejela in to kot boga.

Slovenski prevod Andreja Pleterskega ne izgublja na bogatosti jezika, je pa res, da je branje naporno, saj jezik, ki ga govori nemi Evkrid, nima značilnosti pogovornega, živi zgolj v njegovi glavi in se ne ozira na družbene konvencije. Medtem ko je v večini knjige strnjenost vsaj delno razbita s kratkimi poglavji, v tretji knjigi doseže vrhunec, tako slogovno kot vsebinsko, ko se Evkrid vrti v zablodah in temačnih mislih. Občasni izbruhi vulgarnosti in nasilja, tudi nad jezikom, se tako zdijo edino logični.