Pesniška zbirka Braneta Mozetiča Banalije še v španskem prevodu

Gre za 11. prevod pesniške zbirke, za katero je Mozetič pred desetimi leti prejel Jenkovo nagrado. Zbirko je prevedla Marjeta Drobnič, uvod pa je prispeval španski pesnik Luis Antonio de Villena.

Kot je v utemeljitvi Jenkove nagrade pred desetletjem zapisala žirija, so Mozetičeve pesmi skrajno osebne in prizadenejo z odprto prizadetostjo, ki jo avtor izpostavlja "kot človek, kot gej, kot čustveno, seksualno, moralno in umetniško bitje".

Predsednica žirije za nagrado Vida Mokrin-Pauer je tedaj še zapisala, da Mozetič v Banalijah piše predvsem "o svojih, pa tudi o naših bolečih otopelostih, naveličanostih, zamerah, obtožbah, strahovih, gnusih, samotah, prazninah, osamljenostih, utrujenostih, kaosu, sanjah, željah po smrti, užitku, ljubezni, o temah v duši in upanjih". Toda hkrati ima Mozetičeva poezija zaradi svoje šokantne iskrenosti v opisovanju svoje osebnostne, gejevske in nasploh človeške stiske izjemen terapevtski pomen.

Istočasno so pri založbi Visor libros izšle zbirke Emily Dickinson, Ezre Pounda in Huga Mujice. Kot je sporočil Mozetič, so Banalije največkrat prevedena pesniška zbirka sodobnega slovenskega pesnika.

Knjiga se je znašla tudi na seznamu najbolj zanimivih prevodov poezije v letu 2013 v Španiji, na katerem je mogoče zaslediti še eno slovensko zbirko, prevod Balade za Metko Krašovec Tomaža Šalamuna. Za založbo Vaso Roto jo je prevedel Xavier Farre, ki je prevajal že Aleša Debeljaka in Lojzeta Kovačiča.