"Oder je moj ventil"

24-letna Tina Gunzek je letošnja Borštnikova nagrajenka za mlado igralko za vlogo Dekleta v uprizoritvi Vaje za tesnobo v izvedbi SSG Trst. V obrazložitvi je komisija zapisala: "Tina Gunzek je pri oblikovanju vloge preprostega vaškega dekleta pokazala izjemno igralsko občutljivost … Tina Gunzek kaže igralsko dozorelost in sposobnost preobrazbe; z njima pritegne gledalčevo pozornost in zgradi umetniško polnokrvno igralsko kreacijo." Velike pohvale za mlado igralko, ki se šele vzpenja po igralski lestvici. Decembra jo boste lahko videli še v Mali čarovnici v SNG Drami Ljubljana, mogoče v kakšni ponovitvi Vaje za tesnobo, mogoče kje po Sloveniji v predstavi Odspejsani, sicer pa je njena najbolj sveža predstava Prosto po Prešernu.

Dan pred premiero predstave za otroke in mladino Prosto po Prešernu v Cankarjevem domu sva se dobili v bližini kulturnega hrama, da je lahko z mano malce poklepetala in nato hitro tekla nazaj na vaje. Vsem poznane Prešernove pesnitve, ki so tudi del rednega učnega programa, so v predstavi Prosto po Prešernu izhodišče za napeto zgodbo. "Res je predstava namenjena otrokom ob koncu osnovne šole, a mislim, da je to predstava za vse generacije, saj nas Prešeren spremlja vse življenje."

Status samostojne umetnice ni ravno rožnat Prešeren ji je tako kodral možgane kar nekaj časa, vsaj pol leta, a po premieri bo spet čakala, iskala nov projekt. "Trenutno delam samo za nazaj, za naprej pa žal ne vem. Zdaj sem dobila tudi status samostojne umetnice in čakam na projekt. Trenutno ni velikega povpraševanja po mladih igralcih. Danes se mi zdi da je tako, da tisti, ki so v ansamblu, delajo že skoraj preveč, ker ne morejo zaposliti novih, mi na svobodi pa iščemo delo. "

Mogoče bo Borštnikova nagrada pripeljala tudi delo, saj zagotavlja prepoznavnost in pohvalo za opravljeno delo: "Za zdaj še niso prišle nove ponudbe oziroma klici, ki bi bili povezani z novim delom (smeh). Vedno je pa dobro, da si omenjen in da se te mogoče tudi na ta način spet spomnijo. Z osebnega stališča pa mi je nagrada dala mir za nazaj, da sem naredila dobro, in tako je lažje iti naprej. Super za nagrado, ampak zdaj pa samo strumno naprej."

Status mlade igralke ni prav nič bleščeč in zavidanja vreden poklic. Poklic je mogoče zaradi medijske prepoznavnosti videti kot nekaj, kar bi si vsak samo želel početi. Igrati in biti za to še plačan! "Za vsakega mladega je težko, da se vzpostavi, da dobi možnost, da se pokaže. In potem pride do strahu, ko bom imel možnost, jo bom znal izkoristiti? Pomemben je proces, da se polniš, da se daješ. Da si ves čas v pogonu in da ne počakaš na uspešnih predstavah. Gledališča se ne praznijo oziroma če pa se, ne smejo zaposlovati. Ampak to je vse prehodno." Mogoče bi poskusila raje v nadaljevankah, filmih, sinhronizaciji risank? "Avdicij je malo in po pravici povedano, sploh ne vem, kako prideš zraven!" Koliko imajo v sedanjem času še vpliv mentorji pri diplomskih nalogah? Lahko kako priporočijo mlade igralce, pokličejo kakšnega direktorja gledališča? "Moj mentor je bil Branko Šturbej. V času študija ima mentor zelo veliko vlogo, pri zaposlovanju pa ne, mislim, da so ti časi minili. So pa na faksu produkcije odprtega tipa in lahko jih pride pogledat kdorkoli, nekaj direktorjev se jih redno udeležuje in pregleduje, kaj je na tržišču."

Sramežljiva, introvertirana mlada punca Tina bi rada igrala, igrala … bila neprenehoma v stiku z igranjem, s svojo tiho željo, ki jo je nekako gojila od tretjega letnika srednje šole. No, če se dobro spomni, je že pri rosnih treh letih prvič nastopila kot nagajiva Žogica Nogica, a se je igralstvo mlade in sramežljive punčke kaj kmalu končalo zaradi porednih starejših fantov, ki so nagajali mladim "soigralkam".

Sramežljiva, introvertirana mlada punca – to kar ne gre s splošno predstavo o igralcih. "Moja izkušnja je ta, da je večina igralcev bolj zaprtih v zasebnem življenju, kot bi se od nas pričakovalo. Smo občutljive osebe, marsikaj opazimo in marsikaj nas tudi prizadene. A na odru se to odpre in tam damo ven. Kot kaže, je oder naš ventil!"

Zelo ljube so ji off predstave, predstave za posebne priložnosti, predstave, ki nimajo veliko ponovitev, a so posebne zaradi celotnega procesa nastanka. Leta 2010 je na Ex pontu z njej ljubo režiserko Renato Vidič naredila predstavo Vzklik za človečanstvo, z Renato je naredila tudi interaktivno predstavo o študentski problematiki Ni problema.

Prvič na velikem odru V zadnjem letniku akademije pa je prvič stopila na veliki oder. Prvič v gledališču. Prvič na odru z ljudmi, ki jih občuduješ iz dvorane, prvič z ljudmi, ki so ti vzor. "Don Juan z Jovanovićem v Mestnem gledališču ljubljanskem. To je bila zanimiva izkušnja. Kar nekako se še ne znajdeš, ne glede statusov, ne glede svoje cene, pa tudi malo rivalstva med kolegi zaslutiš … Mlad in ves zagnan prideš v okolje, kjer niso več vedno vsi tako zelo zagnani kot na akademiji, recimo. In potem, ali uspeš ohraniti to zagnanost ali pa ne."

Na delo v Trstu, kjer je naredila predstavo Vaje za tesnobo, jo vežejo lepi spomini, predvsem na energijo, ki je bila med igralci, na voljo do igranja, na skupinski duh, ki je krožil med njimi. "Čeprav smo delali težko dramo, smo se imeli zelo lepo, nič ni bilo tesnobno. Hočem poudariti, da je zelo pomembna energija med igralci. Če se razumemo med sabo, bo zagotovo dober rezultat. In to potem opazite tudi gledalci. Če ni prave energije med nami, boste to začutili."

V gledališču so pomembni potrpežljivost, strpnost in skupinski duh Če je letošnja lastnica Borštnikovega prstana Olga Kacjan gledališče primerjala z nogometno ekipo, kjer je pomemben skupinski duh in kjer ni soliranja egotripov, lahko Tina to samo potrdi: "V gledališču so pomembni potrpežljivost, strpnost in skupinski duh. Ko delamo, delamo skupaj in ni soliranja in ni egov. Ni pomembno, ali sem stara 25 let in je nekdo zraven mene prvak gledališča, predstavo je treba narediti najboljše, kot je mogoče. Seveda obstajajo igralke in igralci, s katerimi se težje ujameš. Poleg tega pa je tudi veliko dobrih igralcev, ki so mladim kdaj tudi dobri mentorji. Težavno je lahko s tistimi, ki ob mladih čutijo konkurenco. Ampak če si skoncentriran na svoje delo, mislim, da te to ne bi smelo motiti."

Obstaja lik, ki bi ga rada igrala? "Strindbergova Gospodična Julija. To mi je krasno delo in krasna vloga, ampak to je eden izmed likov, za katere mora igralka dozoreti. Mislim, da mora preteči še nekaj življenja. Kar zadeva like, pa mislim, da nisem najbolj za komične like. Mislim, da čut za komedijo v igralcu je ali pa ni. No, mogoče se pa vendarle motim. Komedija je matematika, občutek za prave časovne pavze, poudarke. Hitro lahko vse skupaj preide v tragedijo (smeh)."

Poleg igranja pa jo navdušujejo cvetličarne s svojim vonjem, gospe, ki ustvarjajo z rožami, in Feri Lainšček s svojim jezikom in dušo, ki jo opisuje v svojih romanih. "Ta ciganska, balkanska duša, mislim, da je je nekaj v meni, ne vem, od kod. Fascinira me njihov način razmišljanja, nekaj, kar je moje nasprotje, saj se včasih preveč držim na vajetih. Sproščeno od danes na jutri in to mi je všeč."

Želje za prihodnost povezane s stalnim gledališčem Njene želje za prihodnost, za kariero so podobne željam številnih mladih, ki iščejo delo oziroma so prostem trgu zaposlovanja. "Najbolj si želim, da bi lahko prišla v gledališče, kjer bi lahko delala, bila kreativna in pokazala, kaj znam. Lahko sem v nekem gledališču, pa igram dve vlogi statistke, vendar če se ne bom imela možnosti razigrati in pokazati največ, kar znam, ne bom zadovoljna."