Ponedeljek, 18. 6. 2012, 8.05
9 let
Ocena knjige Kako je biti jaz?

Težava tega sindroma je, da se ga ne da določiti takoj, ampak šele ko otrok raste in se razvija. Toliko časa mine, odkar zaznaš, da otrokova drugačnost vendarle bode v oči, pa do trenutka, ko je postavljena diagnoza. V vmesnem času se tisočkrat vprašaš, kaj delaš narobe. Prizadenejo te opazke drugih ljudi, čutiš žalost in nemoč, ker ne razumeš lastnega otroka in ne najdeš prave poti k vzgoji, ki bi dala rezultate.
Po branju knjige pa je mnogo stvari kar naenkrat jasnih. Odgovori so na dlani, lažje razumeš in sprejmeš drugačnost. Če veš, kako otrok razmišlja in čuti, si mu lahko v uteho in mu nudiš pomoč takrat, ko jo potrebuje. Težave opaziš prvi in jih skušaš kar najbolje rešiti. Ne pričakuješ več hitrih rezultatov, zato ne izgubiš upanja že ob prvem neuspehu.
Knjiga veliko da. Poleg vsega tudi tolažbo, občutek, da nisi sam. Da so ljudje, ki so vse to že preživeli, da so ljudje, ki ti lahko pomagajo.
Sestavljena je iz treh sklopov, vsak na svoj način oziroma z druge perspektive predstavi življenje otroka z AS. Predgovor je toplo, iskreno pismo očeta, ki ima otroka z AS, osrednji del je v obliki izredno simpatične slikanice, kjer Jure v svojem značilnem jeziku in tudi z risbicami predstavi svoje doživljanje sveta, svoje zaznave, razmišljanja, čustvovanje, odzive, stiske, veselje. V sklepnem delu dve strokovnjakinji predstavita značilnosti AS (Dr. Branka D. Jurišič) in življenje družin, ki imajo otroka s tem sindromom (Dr. Katarina Kompan Erzar). V tem delu se tudi seznanimo s tem, kje vse lahko družine poiščejo pomoč za svoje tegobe. Ta del je napisan tako, da ga zlahka razumemo laiki in tudi zaradi tega je ta knjiga drugačna od drugih (sicer maloštevilnih) knjig o avtizmu in AS.
Želim si, da bi knjigo prebrali vsi vzgojitelji, vzgojiteljice, učitelji, učiteljice, pravzaprav si želim, da bi knjigo prebralo čim več ljudi. Še starši sami, ki imamo takega otroka, ponavadi ne vemo, kako ta otrok doživlja svet in zakaj se obnaša tako, kot se. Po branju te knjige nam bo marsikaj bolj jasno in nekateri se na take otroke mogoče ne bodo več toliko jezili, ali celo obsojali njihovih staršev. Taki, kot so, otroci z AS niso nalašč; niso nervozni, nemogoči, neprilagojeni, sebični, težavni, čudni nesramni, nevzgojeni …
Sama sem skoraj v vsakem stavku prepoznala svojega sina in lahko rečem, da ga zdaj malo bolje razumem. Ganjena sem bila, ko sem spoznala, da obstajajo prav taki starši kot jaz, ki se bojujejo z občutkom krivde, nemoči, ki so si z leti sicer pridobili veliko mero potrpežljivosti, a vseeno kdaj podležejo zoprni jezi, ki jih je strah, kako se bo njihov otrok prebijal skozi življenje, ki gredo z olajšanjem v službo, da si odpočijejo od svojega otroka …
Vendar pa je treba povedati, prav tako kot to naredi neimenovani oče v uvodnem pismu, da se družina, ki živi s takim otrokom in ga sprejema takega, kot je, z njim nenehno uči, raste in spoznava res brezpogojno ljubezen.
Knjige, kot je Kako je biti jaz?, zagotovo rušijo predsodke pred "drugačnimi" ljudmi. Knjige z izključno teoretskimi opisi sindroma so dolgočasne, take, kjer so opisane resnične izkušnje (sploh prvoosebne), težave in radosti, pa so zanimive, simpatične in bralca prikujejo nase, dokler ne prebere zadnjega stavka.
Aspergerjev sindrom danes ni več tabu, pa tudi drugačnost svet priznava in obravnava bolj prijazno in demokratično kot nekoč. Knjigo, ki bralca spodbuja k odkrivanju najbolj žlahtne in plemenite plati človekove narave, čudovito konča Marko z briljantno ugotovitvijo: "Lepo je biti jaz." Kdor mu lahko pritrdi, je resnično srečen.