Deja Crnović

Ponedeljek,
2. 5. 2011,
9.25

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 2. 5. 2011, 9.25

8 let, 7 mesecev

Nataša Živković: Morda je zdaj čas, da smo malo tiho

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Nataša Živković, plesalka in igralka, ki je za svoj avtorski prvenec Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) prejela zlato ptico in ki svoj navdih včasih najde tudi pri Žižku.

"Vedno mi je bilo na nek način škoda, da plesalci ne govorijo, da so tako kastrirani, saj je tudi glas del telesa. Čeprav sem v zasebnem življenju precej redkobesedna, me v gledališču zanima tudi beseda," svoje prehajanje iz plesnega v gledališki svet pojasnjuje Nataša Živković. Svoje prve gledališke nastope je doživela v času študija primerjalne književnosti in francoščine v okviru francoskega gledališkega krožka Les Theatreux, sicer pa je bilo pred tem njeno življenje veliko bolj zaznamovano s plesom.

"Bila sem zelo neroden otrok, zato me je mama vpisala na telovadbo, da bi bila bolj motorično sposobna. Ko smo šli v opero gledat Labodje jezero, sem mami rekla, da hočem plesati balet. Vpisala me je v baletno šolo, kjer sem bila še vedno malo nerodna. Potem se je čez leta izkazalo, da najbrž ne bom baletka, tega si takrat tudi nisem več želela. Pokazalo pa se je, da sem nagnjena k telesni ekspresivnosti in da bom morda bolj primerna za moderni ples, kot smo mu takrat rekli." Po srednji baletni šoli se je tako udeleževala delavnic Maje Delak in nastopila v svoji prvi profesionalni plesni predstavi 6agon. Ob študiju je nadaljevala s plesom, dokler ni ta končno postal njen kruh. Vmes je dobila tudi nekaj gledaliških priložnosti, predvsem v Mladinskem gledališču, pred dvema letoma pa je ustvarila svoje prvo avtorsko delo Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja).

Eno kavo brez mame, prosim. Za svojo prvo avtorsko predstavo Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja), je dobila nagrado Zlata ptica Liberalne akademije, ki si jo deli z dramaturginjo Jasmino Žgank in ... s svojo mamo. Ta je bila namreč njena soigralka v predstavi, ki se loteva odnosa mati-hči: "Razmišljala sem, kaj lahko povem kot avtorica, kaj je v mojem življenju takega, kar bi bilo vredno deliti z ljudmi ... Moj odnos z mamo je res nekaj, kar me zelo zaznamuje. Pa saj vsakega človeka, ampak z mojo mamo sem imela resnično zelo intenziven odnos," razloge za nastanek predstave opisuje Nataša.

"Ko sem razmišljala za nazaj, so bile to res dramatične scene, nekateri trenutki so bili totalno teatralni. Ko sem se prvič odselila od doma, sem iz sobe vzela jogi in ga sama nesla čez vrata, mama pa je tekla za mano in vpila 'Ne jit, Nataša, ne jit', jaz pa sem vpila 'Moram jit, saj veš, da moram jit, moram se odselit'. Najbrž je na moji mami nekaj takega, ne vem, hecna je, na nek način je zelo teatralna."

Zgodbo o svoji mami je umestila tudi v vseslovenski kontekst težavnega osamosvajanja od staršev ter idealizacije lika matere. "Zadnjič sem bila na nekem predavanju, kjer je Alenka Zupančič povedala znani vic - moški pride v bar in naroči kavo brez smetane in natakar reče: smetane nimamo danes, a lahko brez mleka. Alenka Zupančič pa je vic prestavila v slovenski kontekst - a lahko eno kavo brez mame, prosim. To se mi je zazdela čudovito zgoščena poanta moje predstave."

Čeprav namen predstave ni bil, da bi bila terapevtska, je veliko gledalk dejalo, da bodo naslednjič s seboj pripeljale še svojo mamo. Nataša in Elizabeta Živković v predstavi namreč predelata kar nekaj vidikov odnosa mati-hči, in Nataša pravi, da se ji zdi, da njena mama zdaj malo bolj verjame vanjo, da bo preživela tudi s tem, s čimer se ukvarja, sama pa jo je ogledala v drugi luči: "Jonathan Franzen je dejal v eni od svojih kratkih zgodb, da je potreboval veliko časa, da je svoje starše lahko začel gledati kot stripovske junake. Zelo smo obremenjeni z družinskimi odnosi. Nekdo mi je enkrat rekel, da si moraš vsakega človeka, ki se ga bojiš, samo predstavljati v baletnem krilu. Dostikrat sem se tako lahko odkritosrčno nasmejala svoji lastni materi, s katero imava sicer precej resen odnos, tudi jaz sem bila zelo resen otrok."

Imeti Naceta Junkarja v naslovu svoje predstave s seboj seveda prinese tudi novo poznanstvo. "Bila sem pri Nacetu na kavi, ker ga je v enem trenutku zaskrbelo, da bi ga kritizirali ali smešili v predstavi, a smo mu povedali, da to ni naš cilj. Prišel je na predstavo, ko pa sem bila nočna gostja na Radiu Slovenija, se je oglasil v oddajo, zdaj pa se na vsake toliko časa pofočkava tudi na Facebooku."

Telesa v plesu V predstavi Prva ljubezen, drugič, se Nataša in Elizabeta ukvarjata tudi z goloto na odru. Mama Nataši namreč očita, da je slačenje v predstavah nepotreben ekshibicionizem. "Ko moja mama ali kdorkoli drug reče, da je to nek eksces, za moj pogled to sploh ni nujno res, je neko moralistično posploševanje. Ne menim, da pogled, drugačen od mojega, ni legitimen, vsak pogled je legitimen. Vendarle pa se mi zdi, da se okoli golote ustvarja preveč pompa. Ne vem, obleko imamo zato, da nas greje. Enkrat smo se šli igrico, kako bi se lahko zgodila revolucija v družbi in sem razmišljala, seveda utopično in s precejšnjo mero naivnosti, da bi se morda lahko, če bi vsi odvrgli svoja oblačila. Že sama oblačila namreč delajo družbeno diferenciacijo, kako je nekdo oblečen, v bistvu pa smo vsi iz mesa in krvi. Ranljivo telo, telo v afektu, disciplinirano telo - telo kot topologija intimnega priča o družbenem. S pravim razlogom se meni v plesu zdi golo telo včasih čisto na mestu."

Čas, da smo malo tiho V lanskem performansu Tihožitje pa Nataša razmišlja tudi o nekoliko manj intimnih temah, saj se ukvarja z mislijo, ki nasprotuje trenutnemu dogajanju v svetu. S tišino in idejo, da morda ni vedno treba o vsem izražati svojega mnenja. "To je misel, ki sem jo večkrat zasledila in se mi zdi zelo zanimiva, ker živimo v času, kjer se vsem zdi, da morajo izražati svoje mnenje, da morajo biti angažirani, iti na proteste, podpisati peticije, na koncu pa se zgodi bore malo. Slavoj Žižek v svoji knjigi Nasilje konča z mislijo, da je mogoče zdaj čas, ko bi morali biti tiho. Gre za idejo nekakšnega zatišja, ki je v bistvu lahko zelo nevarno, subverzivno, ker ne veš, kaj se dogaja. Odsotnost hrupa. Vsem se zdi tako pomembno, da izrazijo svoje mnenje, da govorijo o stvareh, da so slišani, v bistvu pa to ustvarja nekakšen hrup, v katerem se ne znajdemo več."

Ideje postajajo tako kot vse druge stvari potrošno blago, nekaj, kar lahko kupimo napisano na majici. "Vsak, ki pride na obisk, najprej pogleda, katere knjige imaš na polici, kot da to že pomeni, da si jih tudi prebral."

V performansu Tihožitje tako ni govorjene besede, gre za vzdrževanje zunanje podobe nekega stanja, ki je na videz dobro, a je z njim v resnici vse narobe. Natašin naslednji projekt je sodelovanje z Janezom Janšo, ki smo ga nekoč poznali kot Emila Hrvatina. Premiera bo oktobra na Švedskem.