Mira Mihelič, pisateljica s širino mediteranskega značaja

Miro Mihelič je kot dostojanstveno, sproščeno, pronicljivega in širokega duha ter širokega mediteranskega značaja in kot damo, ki je zasijala, kamorkoli je prišla, opisala Marjeta Novak Kajzer. Urednica pisateljičine avtobiografije z naslovom Ure mojih dni, ki je leta 1995, po pisateljičini smrti, izšla v 10.000 izvodih pri Pomurski založbi v zbirki Ona. Skozi pripravo popisa Mirinega življenja sta se umetnica in urednica spoznali ne le profesionalno, ampak tudi osebno, pripoveduje Marjeta Novak Kajzer, ki je ena od 17 avtorjev in avtoric, ki so v knjigi z naslovom Mira Mihelič, Družinska slika z gospo: Življenje in delo Mire Mihelič (1912–1985) ubesedili spomine in refleksije umetničinega ustvarjanja.

Pisma, pričevanja, objavljena in neobjavljena besedila iz različnih arhivov ter obsežno slikovno gradivo, ki šteje približno 250 fotografij in slik, med njimi tudi pisateljičin avtoportret, je zbrala novinarka, esejistka in prevajalka Alenka Puhar. Njena je namreč pobuda za nastanek knjižnega spomenika avtorici "eni izmed najpomembnejših, če ne celo najpomembnejših romanesknih opusov pri nas", kot je Miheličino vlogo in pomen njenega dela na predstavitvi opredelil literarni zgodovinar Denis Poniž, ki je prav tako eden od avtorjev besedil, objavljenih v knjigi.

Poleg že omenjene Marjete Novak Kajzer in Denisa Poniža ter Alenke Puhar so za literarni "patchwork" študijo, ki je "slavilna in informativna", kot je koncept in namen knjige opredelila njena avtorica, eseje, spominske utrinke, svoje strokovne in spominske besede prispevali še Aleš Berger, Silvija Borovnik, Nada Grošelj, Andrej Hieng, Branko Hofman, Drago Jančar, Edvard Kocbek, Niko Košir, Lado Kralj, Lili Novy, Dimitrij Rupel, Pavle Zidar in neki znanec pisateljice.

Mira Krammer, Kramer, Puc, Mihelič Mira Mihelič je bila odlična pisateljica romanov in dram, prevajalka izjemnega obsega in razpona vodilne tuje literature, urednica inovativne zbirke žepnih knjig Zenit, ki je tukajšnje bralstvo seznanjala s književnimi mednarodnimi vrhunci in dolgoletna gonilna pisateljskega društva in slovenskega ter mednarodnega Pena; v teh dveh funkcijah tudi edina ženska, so zapisali ob predstavitvi knjige, ki je izšla pri Mladinski knjigi v Zbirki Album.

Življenja velikanke med slovenskimi literati se je v Splitu začelo 14. 7. 1912. Sprva se je pisala Krammer, nekoliko pozneje Kramer, nato se je poročila in za skoraj 20 let prevzela priimek Puc, z drugim zakonom je postala Mira Mihelič in to ostala vse do smrti leta 1985. V dveh zakonih je rodila kar pet otrok.

Življenjsko zgodbo je v knjigi ubesedila Alenka Puhar . Pisateljica se je rodila v Splitu,, kamor sta se njena starša, oče je bil podjetnik in mati operna pevka, preselila zaradi Mirinega očeta, ki je v Dalmaciji opravljal poklic bankirja. V času prve svetovne vojne so morali zaradi domnevnega očetovega anglofilstva dalmatinsko mesto zapustiti, ustalili so se v Zagrebu. Tu sta se starša ločila, z materjo ni smela imeti stikov, oče pa se v starševski vlogi ni znašel. Zato je Mira odraščala pri teti in stricu, pozneje pri dedku in babici. Tako se je preselila v Ljubljano, nato v Trbovlje in se spet vrnila v Ljubljano. Na šolanje je odšla v Švico in se pozneje za stalno preselila v Ljubljano, kjer je desetletja živela v "spodnjem levem kotu nekdanje Emone", ob rimskem zidu.

Življenje ob ostankih Emone, kjer so v 60. letih izvajali še številna arheološka izkopavanja, pa so bila tudi navdih za to, da se je pisateljica potopila v antiko in napisala delo Tujec v Emoni (1978).

Obraz v zrcalu Pomembna spodbuda in podpora za literarne začetke Mire Mihelič je bil njen stric Albert Kramer, eden vodilnih liberalnih politikov, ki je bil tudi soustanovitelj časopisa Jutro in družbe Narodna tiskarna. Tako je Mira svoje prve objave doživela ravno v časopisu Jutro.

Leta 1941 je pri Tiskovni zadrugi izšel njen prvi roman z naslovom Obraz v zrcalu, ki pa je zaradi okupacije ostal brez pravega odmeva. Alenka Puhar je tako našla samo en članek, ki govori o Miheličinem literarnem prvencu. A čeprav knjižno delo ni doživelo vidne medijske pozornosti, pa je zgovoren podatek, da se je zelo dobro prodajalo. Ob tej priložnosti je "biografinja" umetnice opozorila še na eno posebnost, ki je še prav tako dokaz drugačnosti Mire Mihelič v zgodovini slovenski literature. In to je, da je Obraz v zrcalu prva knjiga, za katero je risar lahko narisal golo žensko, ki se kopa v banji.

Med vojno je pisateljica napisala še en roman: Tiha voda je izšel leta 1942, z idejo o spravi pa je nastala drama Svet brez sovraštva (1945). Literarnim začetkom je sledil razcvet dolgih nizov romanov, April je na primer dosegel veliko priljubljenost. Tik pred smrtjo je Mira napisala tudi svoje spomine, naslovila jih je Ure mojih dni. Obsežno bibliografijo, avtorsko in prevajalsko, je v knjigi Družinska slika z gospo uredila Tatjana Kovač.

Pisateljica brez primere Literarni zgodovinar Denis Poniž, ki je v knjigi svoj prispevek o delu pisateljice naslovil V navzkrižju zgodovinskih silnic, je na predstavitvi poudaril, da Mira Mihelič s svojo specifiko nima primere v slovenski literaturi. V svojem opusu je, po njegovem, pokazala vse faze tukajšnjega meščanstva, ki se je po prvi svetovni vojni oblikoval iz lastnih sil, vrednosti in spodobnosti. Tako je predstavila vznik tega razreda, njegov vzpon in razkroj ter zaton.

Mira Mihelič je sicer živela v meščanskem in privilegiranem svetu, a je skozi literaturo zapisala to, kar se v dejanskosti ni dalo udejanjiti. V svetu za zaprtimi vrati je pisateljica živela drugačno življenje od tistega, ki se je kazalo javno in je bilo vpeto v "rituale sveta od včeraj", je pojasnil literarni teoretik.

V njeni prozi, v kateri je veliko izzivalne dvojnosti, celo trojnosti, je tako odtisnjen svet takratnega časa. V dramatiko pa je vpeta resničnost, ki se začne v zaledju NOB, državljanske vojne in revolucije, je še povzel Poniž.

Njena prevajalska praksa tuje sodobne literature pa je pomembno vplivala na razvoj njene pisave. Stik z literarnimi lokalnimi sodobniki je Mira Mihelič gojila prek literarnih salonov, ki jih je pred vojno prirejala vsak četrtek na svojem domu ob rimskem zidu. Tam so se zbirali pisatelji in pisateljice kot tudi novinarji s pisateljskimi ambicijami.