Maša Kagao Knez: Afriški plesi so me očarali z energijo

Povezovanje med afriškimi plesi in izraznim plesom "Afriški plesi so me očarali s svojo energijo. Zanimanja zanje nisem doživljala toliko kulturno kot gibalno in izrazno. Afriških plesov se zagotovo nisem lotila zato, ker bi bila hči Afričana, in ne maram, da mi pravijo, da imam to tako in tako v krvi, saj se za vsem skriva veliko dela. Tistim, ki živijo v Afriki in vse življenje poslušajo bobne in plešejo, je to zagotovo bližje, a ne zgolj zato, ker so črni," izvor svoje silne energije, ki se pri njenem plesnem izrazu zdi naravna, opiše Maša, ki najbolj uživa v raziskovanju, kaj lahko ustvari iz že poznanega: "Gibalnega materiala je ogromno, skozi to pa iščem svoj izraz, pri katerem zelo veliko črpam iz afriških plesov. Sicer pa daleč od tega, da bi bilo to tradicionalno, ker bi težko rekla, da obvladam kakšen tradicionalni ples. Bolj me zanima, kaj lahko s tem gibom še naredim, to je neko povezovanje med afriškimi plesi in sodobnim izraznim plesom." Od improvizacije na temo Afrike do diplome Mašino otroštvo je zaznamovala plesna zgodba njene matere, koreografinje in plesalke Jasne Knez. "Dokler nisem hodila v šolo, sem večino časa preživela z mamo na vajah in predstavah, obkrožena s plesom in gledališčem. Mama me je v prvem razredu vpisala k izraznemu plesu k Jani Kovač. Ni me usmerjala, da bi postala plesalka. Ker se je sama dobro počutila v plesu, je želela le, da tudi jaz to doživim, brez ambicij in ciljev," se spominja Maša in dodaja, da je še vso srednjo šolo plesala izrazni ples, v plesnem studiu Intakt poskusila tudi sodobne plesne tehnike, a vse to je jemala le kot konjiček.

Kot najstnica je ples še vedno imela za stransko dejavnost, v kateri je neznansko uživala, sicer pa obiskovala šolo in razmišljala o študiju etnologije. Potem je spoznala nekdanje afriške študente, združene v bobnarsko skupino Kesukozi, ki so jo povabili, da bi kdaj nastopila z njimi. "V bistvu nisem imela prav veliko pojma o afriških plesih, bila sem zgolj na nekaj delavnicah v Sloveniji. Nastopi z njimi so bili bolj moja improvizacija na temo Afrike, ne še znanje," odkrito prizna čokoladna lepotica, ki je šla divje afriške ritme spoznavat v Francijo. V Parizu je naletela na šolo za tradicionalne in sodobne afriške plese Arts Scene, se prepustila raziskovanju afriških plesov in leta 2006 tudi diplomirala, kar je bil jasen znak, da ples postaja njen življenjski slog. Po diplomi jo je plesna radovednost odpeljala v Burkina Faso, domovino njenega očeta, kjer se je udeležila dvotedenskega intenzivnega plesnega tečaja afriških in sodobnejših plesov, pri domačinu pa je spoznavala tudi tradicionalne burkinafaške plese.

Afriški plesi in bobnanje – nerazdružljiv dvojec

Afriškim plesom daje pečat bobnanje, zato so zelo ritmični: "V Afriki zna vsak plesalec odigrati in zapeti zraven, tako kot zna vsak bobnar odplesati, kar igra. Pri tradicionalnih afriških plesih lahko poješ gib, ker je takšen kot ritem. Mislim, da najbolj izstopa ta ritem." Drugo unikatno lastnost afriških plesov imenujejo prizemljenost, "v vsakem gibu je prisoten gib, ki gre skozi telo in je ves čas v povezavi s korakom, bitom". Plesi so zato izjemno energični, a ker je bila pri tradicionalnih plesih zelo pomembna skupna energija pri plesanju v krogu, solistični vložek pomeni le nek presežek in ne prakso skupinskega plesa.

Na svojo koreografsko "ogrlico" je Knezova nanizala že peterico avtorskih koreografij – Missawa, Moja boljša polovica, Moi toi nous/Jag du vi/Jaz ti mi, Rojena zunaj svoje vasi in Nameščeni –, ki je vsaka odraz nje v določenem obdobju. A Moja boljša polovica, predstava, ki jo je z Afričanom Nestorjem Kouamejem leta 2007 ustvarila v Plesnem teatru Ljubljana, zaseda prav posebno mesto: "Ta predstava je čustveno prišla ob pravem času na pravem mestu in se mi zdi, da je res moja zgodba."

"Spet v vlogi črne ljubice"

Mašo smo na odru lahko videli tudi kot igralko, kar je bil zanjo znova splet okoliščin: "Zaradi Kim Komljanec sem sploh spregovorila na odru, kar sem vneto odklanjala, če že, sem bila na odru pripravljena plesati." A je priznana režiserka znala spodbuditi Mašo h gledališkemu udejstvovanju, ki se je v desetletju sodelovanja v skupini Bube iz predstave v predstavo na odru počutila bolje. Igrala je v kopici predstav, k sodelovanju so jo večkrat tudi povabili, kadar so iskali igralko za vlogo temnopolte ženske. Zaigrala je v Neronu, nazadnje pa v Mefistu. "Spet v vlogi črne ljubice," se pošali.

Ker je afriška kultura Mašo vedno bolj srkala vase, je s plesalko Dalando Diallo in glasbenikom Damirjem Mazrekom odprla kulturno-umetniško društvo Baobab. "Z Dalando učiva afriške plese, Issiaka Sanou, ki se je iz Burkina Fasa preselil v Slovenijo, pa uči bobnanje. Ker smo izvajali afriško obarvane programe, smo pomislili, zakaj ne bi mi, ki imamo možnost, nekaj znanja in predvsem poznanstev, poskusili afriško kulturo predstavljati v Sloveniji," razlaga Maša in dodaja, da je tega v Sloveniji malo, izjemi sta Druga godba, ki je široko odprta tudi za druge kulture, in občasno Cankarjev dom.

Baofest, mednarodni festival afriške kulture

Leta 2010 je kot sklepno dejanje celoletnega projekta Izrazni svet afriške kulture s podporo Evropskih socialnih skladov in Ministrstva za kulturo RS zaživel Baofest, mednarodni festival afriške kulture, ki je od 23. septembra do 2. oktobra letos v Ljubljani navduševal s kulturno tradicijo, plesom in glasbo črne celine. "V Slovenijo si želimo pripeljati dobre ustvarjalce s področja plesa, glasbe, gledališča … Ker želimo čim širšemu krogu ljudi predstaviti afriško kulturo, smo se odločili, da dokler bo mogoče, jim to ponudimo brezplačno, saj se mi zdi, da se je v Sloveniji vse znašlo v istem košu: Afrika kot tuja kultura, razlik pa ne poznamo. A to je ogromna celina, vsaka država ima toliko plemen in bogate kulture, da je treba spoznati to raznolikost," poslanstvo Baofesta opiše soorganizatorka Knezova. Kot plesna pedagoginja pa ocenjuje, da afriška kultura po zanimanju ostaja v senci afriških plesov: "Nekatere zanima ples in jim je to zanimiv stil, veliko jih pride na moje tečaje zato, ker so afriški plesi drugačna oblika rekreacije, ob kateri se nadelaš, prepotiš, tistih, ki bi jih zanimala prav afriška kultura, pa mislim, da je najmanj, zagotovo pa so."