Marko Snoj: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen

Besede so kot ljudje, imajo svoje prednike in potomce, sorodnike in prijatelje. Iz svojih besedotvornih prednikov se rodijo zaradi potrebe po poimenovanju, se v teku svojega življenja spreminjajo, imajo potomce – ali pa tudi ne – in umrejo, ko jih nihče več ne potrebuje, ko njihove pomene prevzamejo druge besede ali ko poimenovano izgine iz naše zavesti.

Imena so besede posebne vrste. So kot plemiči, celo pišemo jih z veliko začetnico, kar zbuja vtis, da jih cenimo bolj kot običajne besede. Formalno so samostalniki ali samostalniške zveze, vendar se od svojih neimenskih bratov razlikujejo predvsem po tem, da nimajo svojega občnega pomena. Lastna imena so v službi identifikacije neponovljivih stvarnosti: zemljepisnih danosti, živih bitij ali stvari.

Jezikoslovje obravnava lastna imena na mnogo načinov. Po različnih merilih jih razvršča v skupine, ugotavlja njihove podobe v narečjih in starejših jezikovnih plasteh, jim ugotavlja standardizirane pisne in izgovorne podobe, skladenjske značilnosti itd. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen jih obravnava s stališča zgodovine in predzgodovine. Namen obravnave posameznega lastnega imena v tem slovarju je ugotoviti njegovo motivacijo, povedati, zakaj se določena zemljepisna posameznost imenuje tako, kot se, iz česa je ime nastalo in kaj je prvotno pomenilo.

V uvodnem delu sta prikazana namen in zgradba slovarja, orisana so merila za izbor geselskih iztočnic, slovenska zemljepisna imena so razvrščena v skupine, ki so pomembne za etimologijo, nakazane pa so tudi osnovne metode etimološkega raziskovanja naših zemljepisnih imen. Ta del vsebuje še slovarček nekaterih strokovnih imenoslovnih in etimoloških izrazov, seznam okrajšano navedene literature in seznam uporabljenih krajšav ter simbolov.

V prvem slovarskem delu je v 1650 geselskih sestavkih prikazana jezikovna zgodovina in predzgodovina pomembnejših zemljepisnih imen na področju Republike Slovenije in našega zamejstva. Namen geselskih sestavkov je prikazati izvor naših zemljepisnih imen in ugotoviti, kaj so prvotno označevala ali pomenila. V geselskih sestavkih tega dela je etimološko razloženo ali vsaj osvetljeno 4021 naših in 2629 tujih zemljepisnih imen, 1549 naših priimkov in ob tem nekaj tujih.

Drugi slovarski del na praviloma preprostejši način v 208 geselskih sestavkih etimološko razlaga zemljepisna in nekaj drugih imen zunaj slovenskega narodnostnega prostora, predvsem imena celin, oceanov, evropskih držav in njihovih glavnih mest, ob tem pa tudi imena nekaterih narodov, ljudstev in njihovih skupin.

Kazalo prinaša vsa naša in sodobna tuja zemljepisna in osebna imena, ki so prikazana v obeh slovarskih delih, skupaj 8855 enot.