Marko Hatlak: Tango je zame rock glasba na harmoniki

Harmonika namesto krznenega plašča Brez glasbenih korenin, a z mamino odločitvijo, da namesto krznenega plašča sebi sinu kupi harmoniko, in očetovo vztrajno spodbudo je Marko Hatlak dozorel v virtuoza na harmoniki. Pri šestih letih je v roke prijel majhno 32-basno harmoniko, a je potreboval nekaj časa, da je glasbilo vzljubil iz vsega srca in se zapisal koncertni harmoniki. Prelomnico je doživel v srednji glasbeni šoli, ko je prvič zaigral Bacha, in glasbilo ga je vedno bolj prevzemalo: "Nikoli si nisem mislil, da bo harmonika postala moje življenje, da bom živel od tega, da bom vsak dan razmišljal o harmoniki. Še več pa razmišljam o glasbi, tonih, lepih melodijah, občutkih, ki ti jih glasba poraja, in pri meni se največ tega prelije ravno skozi harmoniko."

Marko skače … vse do Bacha

"Začel sem s preprostimi otroškimi skladbicami, kot so Jager pa jaga, Moj očka ima konjička dva, Na planincah sončece sije, Marko skače, danes pa je središče mojega izvajanja glasba Johanna Sebastiana Bacha, ki bo po novem letu zaživela tudi na plošči. Koliko ur vadbe je vmes, res težko povem …" Vmes je skoraj desetletje glasbeno znanje nabiral v Nemčiji – na Visoki šoli za glasbo Franza Liszta v Wiemarju in na Visoki šoli za glasbo v Würzburgu, kjer je končal podiplomski študij koncertne harmonike.

"Tam se je igralo povprečno šest ur na dan, kar je ogromno. Če se odločiš za tak poklic in takšne skladbe, ti ne preostane drugega kot sedeti, ure in ure presedeti s harmoniko v rokah. A ni vse samo v urah, pomembneje je, kako učinkovito delaš, s kakšno metodo prideš do rezultata, vsekakor pa veliko število ur dela avtomatiko, občutek, da se prsti bolj podzavestno sprehajajo po klaviaturah. Če imaš za sabo veliko ur vaje, se lahko prepustiš in nekatere stvari opravi duša sama, ti pa bolj s ptičje perspektive nadzoruješ igranje."

Tango – glasba za dušo

Glasbeno pot Marka Hatlaka je zaznamovala neskončna ljubezen do tanga. "Vedno sem bil rocker po duši in protiutež resni harmoniki je bila rock glasba, naj si bo na kitari, bobnih ali pri petju. Nato sem našel tango, ki je zame rock glasba na harmoniki, kjer niso bistveni samo hitri prsti in delikatno igranje, ampak lahko včasih iz strasti malo močneje zaigraš kakšne akorde, lahko improviziraš." Marko se je pri tangu popolnoma našel v delih Astorja Piazzolle, argentinskega skladatelja, ki je ustvaril novi tango, tango nuevo, mešanico klasične glasbe, jazza, sodobne glasbe in tradicionalnega tanga. "Tango je res glasba za mojo dušo. Igram ga na prvinski način, na trenutke zaigram nežno, nežno, potem pa 'pičim' kot pri norcih," o svoji strasti razlaga Hatlak, ki na odru vzbuja občutek, da bo zdaj zdaj zaplesal s harmoniko v rokah, le še vrtnica mu manjka med zobmi.

Po virtuozovi zaslugi se lahko tudi Slovenci pohvalimo s svojim tangom. "Konec avgusta se mi je na Festivalu Sanje v Brdih porodila ideja, da bi v tem okolišu trt in poezije lahko zaživel slovenski tango, čeprav je to skladba velikega Iztoka Mlakarja in jo jaz zaigram nekoliko po svoje. Poslušalci so tako lahko prisluhnili pesmi Štefana in Bertolin v tango ritmu na idrijski strasten način."

Črno-belo glasbilo v barvah

Markovi nastopi so tudi sicer lahko presenečenje za marsikaterega poslušalca, ki pričakuje harmoniko v vlogi tradicionalnega glasbila. "Mislim, da so presenečeni predvsem zato, ker v Sloveniji poznamo harmoniko kot narodno-zabavno glasbilo, kar je prav, saj imamo tako močno tradicijo. Se mi pa zdi, da je premalo znanega o koncertni harmoniki, o virtuoznih harmonikarskih stilih, ki niso značilni za Slovenijo, kot so argentinski tango, francoski musette, bolgarska ora, srbsko kolo, in o resnejših avtorjih, kot so Bach, Mozart, Scarlatti, Frescobaldi in drugi." Z igranjem koncertne harmonike želi črno-belo glasbilo predstaviti v barvah, tudi kot glasbilo klasične glasbe, kot majhne orgle, njegovi koncerti, ki so vedno presek različnih glasbenih žanrov, pa nemalokrat pustijo poslušalce odprtih ust, češ da kaj takšnega niso še nikoli slišali na harmoniki.

Sadovi glasbenega sodelovanja Navdušenje žanjejo tudi sadovi njegovega sodelovanja s slovenskimi in tujimi umetniki. Hatlakovo glasbeno sfero so v duetu oplemenitili že koncertni harmonikar Stefan Hussong, sopranistka Irena Preda, violončelistka Karmen Pečar, klarinetist Mate Bekavac, harfistka Mojca Zlobko in pianistka Miho Maegaito, v zadnjem tango projektu pa se je letos poleti povezal s Stefanom Milenkovićem, "violinistom, ki ima prste Paganinija in je iskren posebnež hitrih misli in čudovitega srca".

V začetku novembra bo v živo na RTV Slovenija zazvenel japonsko-slovenski projekt, ki bo predstavil dela slovite japonske skladateljice Keiko Harada. Slišati bo mogoče skladbe za koto, japonsko tradicionalno glasbilo, v izvedbi ene največjih mojstric tega glasbila, v prepletu japonskih in slovenskih sodobnih avtorjev bo nastopila tudi Miho Maegaito, že poznana slovenskemu občinstvu, Marko Hatlak in Karmen Pečar pa bosta na tem koncertu premierno izvedla skladbo Keiko Harada za violončelo in harmoniko.

Ne le samostojno in v duetih, virtuoz na harmoniki se izvrstno znajde tudi v širših glasbenih sestavih. "Skupine imajo poseben čar. Ko si sam, moraš vse od A do Ž narediti sam, v skupini pa moraš prevzeti odgovornost za svojo vlogo in jo tudi izpeljati, da v kombinaciji z drugimi člani zazveni kot celota," čar soustvarjanja v glasbenih zasedbah opiše Hatlak. Distango je bila prva mednarodna tango sestavljenka v času Markovega študija v Weimarju, iz katere je nastal Funtango, slovenska tango zasedba. Skupina Terrafolk prav tako očaruje v tujini in Sloveniji, s Simboličnim orkestrom pa se 22. oktobra v Cankarjevem domu in 11. novembra v Parizu obeta še en poseben koncert, katerega 'capo di banda' bo dirigent Izidor Leitinger.

Premalo harmonike v slovenskem kulturnem prostoru

Kljub harmonikarskemu preporodu je Hatlak prepričan, da je harmonike v slovenskem kulturnem prostoru premalo. "Menim, da v glasbenem prostoru kraljujejo glas, klavir in violina. Harmonika je v zadnjih letih seveda naredila velike premike, ampak še vedno ne moreš ravno pogosto na harmonikarski koncert v Cankarjev dom ali Slovensko filharmonijo. Včasih se mi zdi, da klasična srenja ne sprejme harmonike kot sebi enake, ne le pri nas, tudi v tujini. Zato mora harmonika čim večkrat pokazati svojo širino v kulturnih hramih pred maso intelektualcev in mislim, da se bo še marsikaj spremenilo, kajti harmonikarskih virtuozov je v Sloveniji izjemno veliko, zato si zasluži več veljave v visoki kulturi."