Marie NDiaye: Rosie Carpe

Pisala ga je pet let in si z njim prislužila nagrado Fémina, ki so ji jo podelili z večino glasov v prvem krogu. Kljub dokaj preprosti vsebinski zasnovi (mlada naslovna junakinja se po mnogih grotesknih doživljajih in v gmotni in duševni stiski iz pariškega predmestja odpravi na Guadeloupe, kamor se je odselila njena družina) je samo dogajanje skrajno banalno, včasih na meji logike in verjetnosti. Osrednja tema je zlo, ali natančneje zlo, ki se skriva v sprevrženi ljubezni, v zakrinkavanju brezčutnosti za ljubeznijo, sebičnosti za mehkobo, okrutnosti za dobroto; in zlo, ki preži v nemoči, strahu, trpljenju.

Ob tem se odpira eno od najokrutnejših vprašanj v romanu: »Kako naj daje tisti, ki ni prejel ničesar?« – kakor ga je izrazila kritičarka Marie-Laure Delorme. Obsojanje namreč ni slabost Marie NDiaye. Kakor pravi, se ne postavlja nad svoje like in ne pozablja, da imajo tudi najtrdosrčnejši svojo človeško plat, da smo lahko podli tudi nehote. Pa vendar. Najhujša perverznost, ki jo lucidno razkriva pisateljsko pero Marie NDiaye, je ravno dejstvo, da se sebičnost najpogosteje in najbolj izdatno napaja, kadar se zakrinkava za ljubeznijo.