Mak Grgić: Igranje z orkestrom je prava uživancija

Konec julija je Mak zmagal na mednarodnem kitarskem tekmovanju Luigi Mozzani, 4. avgusta je nastopil na 51. glasbenih večerih v svetem Donatu v Zadru, te dni pa je že v Združenih državah Amerike, kamor se je vrnil študijsko in vmes naredil postanek v Idahu, kjer je na mini klasičnem "Woodstocku" nastopil z uglednim simfoničnim orkestrom Spokane Symphony Orchestra. Junija in julija je bil zaseden z nastopanjem, zdaj prihaja na vrsto študij, naslednja stopnička na njegovi profesionalni glasbeni poti. V Ljubljani je končal nižjo glasbeno šolo Franca Šturma pri Tonetu Črnuglju, po dokončanem prvem letniku pri profesorju Igorju Sajetu na že nekdanji Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani pa se je prepisal v Zagreb k Anteju Čagalju, zloglasnemu in zelo cenjenemu profesorju na področju nekdanje Jugoslavije. Vozil se je v Zagreb, v Ljubljani pa obiskoval bežigrajsko gimnazijo. Naslednja štiri leta je preživel na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju pri profesorju Alvaru Pierriju, od letos pa čez lužo, na Univerzi Južne Kalifornije, dela magistrski študij pri profesorju Williamu Kanengiserju.

Ob tako pestrem vsakdanjiku pa ambiciozni umetnik kljub vsem obveznostim ne občuti pomanjkanja energije: "V teh letih se mi zdi, da lahko človek zdrži marsikaj. Že Šulić in Hauser z Eltonom Johnom sta primer tega … pogledaš, koliko nastopata, stari, saj to je skoraj nemogoče preživeti. Ko si mlad in v zagonu, se mi zdi, da to ni težava, se mi bo pa prijalo v Ameriki po zadnjem nastopu poletne sezone odpočiti."

Od svetovnega mladinskega prvaka v karateju do kitarskega ljubljenca svetovnega občinstva in kritikov Kitara pravzaprav ni bila Makova ljubezen na prvi pogled: "Oče se bo zdaj jezil, a mislim, da mi je on izbral kitaro. Zdi se mi, da sem sam želel igrati violino ali klavir." In seveda Makov oče urno pojasni svojo plat medalje. Sina je brez kakšnih visokoletečih ambicij želel spodbuditi k igranju nekega glasbila, recimo kitare, ki jo lahko vzame tudi zraven na izlet. Mladi talent pa je že kmalu prerasel vsa pričakovanja, se vmes resno ukvarjal še s karatejem, a se naposled odločil za glasbo, ki je bila le težko združljiva s tveganjem športnih poškodb.

Pred leti je bil svetovni mladinski prvak v karateju, danes je kitarski ljubljenec svetovnega občinstva in kritikov. Zdi se, da se vsega loteva s posebnim žarom in odločenostjo biti najboljši. "Ne stremim k temu biti najboljši, poskušam pa biti najboljše, kar sem sam lahko. Trudim se postaviti na realna tla, ne imeti prevelikih pričakovanj, ampak vseeno od sebe zahtevati kar največ. Od sebe pričakujem, da se bom toliko potrudil, da bo lahko na koncu ponudil en lep izdelek, da bom zadovoljen s sabo. V glasbi stremim k temu, da nisem samo mojster svojega glasbila, ampak poskušam biti glasbenik v čim širšem smislu."

Aranjuez – edini koncert na kvazitradicionalnem orkestrskem repertoarju "Po naravi sem že tekmovalen, za glasbo pa sem se odločil, da je pomembneje stremeti k nečemu večjemu. Na žalost pa so tekmovanja v klasični glasbi nekakšna obveznost, kajti če se želiš v svojem inštrumentu dokazati, boš moral slej ko prej na kakšno tekmovanje, da se pokažeš glasbeni javnosti." Laskava kitarska odličja namreč že vrsto let pobira po vseh koncih sveta.

Lovorika vseh lovorik pa ostaja drugačna: "Kot kitaristu mi največ pomeni, da sem padel v zdrav krog ljudi, ki so mi uspeli ponuditi priložnost nastopanja z orkestri, saj imamo klasični kitaristi zelo malo takšnih priložnosti. Tudi največje kitarske face imajo veliko težav s tem, saj simfonični orkestri kitare ne dojemajo kot zadostnega solističnega glasbila.

Tudi najpogosteje izvajan koncert je Rodrigov Aranjuez (Concierto de Aranjuez, op. p.) – to je edini koncert, ki je na nekem kvazitradicionalnem orkestrskem repertoarju. Ker mi je v zadnjih treh letih uspelo nastopiti s štirimi orkestri, je to zame pokazatelj, da se trudim v pravo smer. Solistični recitali so prav tako izjemno pomembni, a igranje z orkestrom je res prava uživancija."

Glasbeno zadovoljstvo z JACK Quartetom

Leta 2009 je nastopil s simfoničnim orkestrom iz Sankt Peterburga, kot član Zagrebškega kitarskega kvarteta osvajal poslušalce po ZDA, vmes pa nanizal vrsto nastopov po svetovnih festivalih in nekaj odmevnih recitalov v najuglednejših koncertnih dvoranah.

Zadnji koncertni "zvezdni utrinek" se mu je utrnil v Piranu: "Letos poleti sem nastopil v povsem drugi glasbeni sferi, v kateri se še nisem toliko preizkusil – sodobna glasba. Na piranskih glasbenih večerih sem imel priložnost nastopati z JACK Quartetom iz New Yorka, ki je po mojem mnenju najbolj nadobuden mlad kvartet in eden najboljših godalnih kvartetov na svetu. Premierno smo izvedli skladbo Nine Šenk, kar je bila res fenomenalna izkušnja … takšnega glasbenega zadovoljstva že dolgo nisem doživel!"

V Sloveniji si želi več glasbene kolegialnosti Maka je lažje ujeti na svetovnih glasbenih odrih kot na slovenskih, slovenski kulturni prostor pa kljub temu ocenjuje kot izjemno obetaven, saj na njem kar kipi "množica res najboljših posameznikov, kar je res presenetljivo za tako majhen narod".

Čeprav zadnje časa sam več ustvarja v tujini, za Slovenijo ostaja ena želja: "Edino, česar bi si sam želel, je več kolegialnosti, saj se mi zdi, da lahko ta pretirani individualizem kdaj tudi malo škoduje. V Ameriki sem doživel, da se glasbeniki, ne glede na to, če so slabši, povprečni, dobri, zelo dobri ali celo najboljši, z zdravim odnosom družijo med seboj, si pomagajo, si želijo dobro. Tega bi si več želel v Sloveniji, saj bi tako lahko naredili še veliko več."

Na piedestal glasbene kolegialnosti bi lahko postavili letos dokončani projekt String Modulations: Kitara v komorni zasedbi. Pri albumu je poleg Maka sodelovala izbrana peščica slovenskih mladih obetavnih glasbenikov: flavtistka Eva-Nina Kozmus, violinist Domen Lorenz, čelistka Karmen Pečar, godalni kvartet Calisto, pevka Irena Preda, nad vsem pa je bdel skladatelj Nejc Kuhar, Makov slovenski kitarski kolega z Dunaja. Projekt, ki se je začel s smelo idejo o snemanju, je na krilih finančne spodbude RTV Slovenija in ministrstva za kulturo doživel razcvet.

Pa takšni projekti pomenijo korak k popularizaciji klasične glasbe? "Ljudje bi si to želeli, jaz pa tega še ne vidim tako, ker je album zapakiran kot projekt klasične glasbe, ki poslušalce že na daleč opozarja z oznako 'pozor' in ga malce oddalji od ljudi, ki ga ne vzamejo v roke s takšnim veseljem, ker se morda bojijo, da je glasba preresna. Škoda, saj se mi zdi glasba na tem albumu zelo poslušljiva."