"Ko je človek spregovoril, se je zlagal"

Predstava Metamorfoze 3°: Retorika je tretja v nizu večletnega modularnega projekta Bare Kolenc z naslovom Metamorfoze 1º–5º, v okviru katerega nastajajo različni umetniški in teoretski formati. Pa ne le ti, temveč izkušnja dolgega procesa ustvarjanja avtorskega opusa, ki nastaja v bolj ali manj stalnih sodelovanjih, kot poudarja plesalka, koreografinja, režiserka in filozofinja, prinaša tudi socialno komponento. Ustvarjalna sodelovanja in odnosi, ki se ob takšnem večletnem projektu oblikujejo, lahko hkrati gradijo tudi skupnost, povezujejo podobno misleče in tako oblikujejo odnose, ki imajo in bodo imeli svoje življenje tudi onkraj in brez umetniškega produkta.

To je ena od pomembnih družbenih ravni tega projekta, vendar ne edina. Ta večletni opus ima tudi svoj politični angažma. V vsaki izmed izvedb skozi različne perspektive, a z istim izhodiščem: Ovidijeve Metamorfoze. Antično besedilo, imenovano tudi "poganska Biblija", je odskočna deska za premislek o nekaterih temeljnih vprašanjih sodobnega človeka.

Doba izobilja in razpada moralnih vrednot Med Ovidijevimi Metamorfozami obstaja več vzporednic, poudarja umetnica in filozofinja Bara Kolenc. "Te so nastale v Avgustovi dobi, v zlatem obdobju, v času preobilja in razpada moralnih vrednot, kar se je začelo poznati tudi v umetnosti. Temu lahko sledimo tudi pri Ovidiju, njegovem načinu pisanje, kjer ne gre več za velike epopeje, temveč bolj fragmentirana, razpadajoča in kolažirana besedila."

V tem umetnica vidi tudi vzporednico z današnjim časom. Prav tako, kot še poudarja v spremnem besedilu ob predstavi Metamorfoze 3°: Retorika, ki bo premiero v Kino Šiška doživela 10. septembra ob 20. uri, gre za zapise, ki so od svojega nastanka naprej navdihovali zahodnoevropsko kulturo prav zaradi "lucidnega prepletanja drobnih človeških osebnih lastnosti in velikih metafizičnih vprašanj, ki človeška dejanja umeščajo v širši etični in kozmološki kontekst, a obenem puščajo prosto pot partikularnosti človeškega značaja".

Teh razmerij in vprašanj se Bara Kolenc v sodelovanju z Atejem Tutto in drugimi ustvarjalci ter teoretiki loteva skozi polje jezika in komunikacije.

(Ne)zmožnosti Evrope? "Ko je človek spregovoril, se je zlagal," je še eden od zapisov, ki še spremlja pričujoče odrsko delo in zgošča eno od osrednjih vsebinskih jeder predstave. Kar zadeva Ovidijevo besedilno izhodišče, Bara Kolenc pravi, da gre tokrat za njegov zelo kratek pasus, ki govori o tem, kako se resnica skozi govorico potvarja. Ob tem se nasloni še na Aristotelovo opredeljevanje retorike kot umetnosti prepričevanja, pri čemer pa avtorja predstave zanima razgrnitev retorike kot aktualne in akutne realnosti našega časa.

Razkrajanje mehanizmov politične, pravne in medijske retorike se tako lotita prek konstrukcije ikone dr. Love Prenner. Navdih za to je Ljuba Prenner, Emoralno in politično sporna odvetnica, ki je delovala v povojni Jugoslaviji." "Skozi svoje življenje in delo Ljuba Prenner nosi goro nasprotij in je reprezentativna za marsikatero vprašanje današnjega časa. Vzpostavlja vprašanje položaja ženske znotraj moške družbe, vprašanja homoseksualnosti, pri čemer pa je močno prisotno tudi vprašanje, kako se lahko moralna individualna človeška drža postavlja nasproti družbeni ideologiji v katerem koli družbenem sistemu."

To je vsebinsko jedro, okoli katerega se vrti predstava. Pri čemer je ikona dr. Love Prenner tudi nosilka vprašanja o (ne)zmožnosti Evrope, še pravi Bara Kolenc. "O možnostih levice in nove marksistične ideje. Postavlja vprašanje, ali je mogoča še kakšna drugačna ekonomska struktura, kot je virtualni kapitalizem. Soočanje z neuspelimi poskusi marksistične ideologije, padcem vzhodnega bloka in prehod v neoliberalno shemo – to so vprašanja, ki so danes zelo aktualna, še posebej z dogajanji v zvezi z Grčijo."

Trikotna shema Varufakisa, papeža in Lagardove ob govoru o Evropi Eden izmed okvirov ob govoru o Evropi, ki jih v predstavi uporabijo, je tudi trikotnik: nekdanji finančni minister Grčije Janis Varufakis, papež in vodja Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde. Trikotno shemo črpajo iz Aristotelove sheme retorike, ki v takšno razmerje postavlja etos, patos in logos.

Predpostavka o varljivost spodrinja predpostavko o resnicoljubnosti Ob ukvarjanju z vlogo retorike v sodobnosti se tako v projektu lotijo položaja te veščine javnega govora in nastopanja tudi v okviru potrošniške družbe in neoliberalne demokracije, kjer je ta eno od ključnih sredstev manipulacije. Ob čemer odpirajo še več iztočnic za razmišljanje o vlogi resnice in prostorih zanjo v sodobnih kontekstih.

Kot še pravi umetnica: "Retorika kot veščina javnega nastopanja in Aristotelova opredelitev kot umetnost prepričevanja je stoletja veljala za eno od spretnosti, ki pa ima dane precej slabšalni prizvok, ker se je tako razbohotila slaba retorika. Takšna, ki z vsemi sredstvi napada nasprotnika in popolnoma pozabi na en del že omenjenega trikotnika, in sicer na etos." Torej na etiko. Tako se predpostavka o (so)govornikovi resnicoljubnosti danes v javnem kontekstu umika predpostavki o njegovi varljivosti, mesto za resnico pa je tako odrinjeno pretežno (lahko tudi zgolj) na osebno raven.