Klemen Zupanc: Delo slikarja je poklic

Zupanc je prvo samostojno razstavo poimenoval Pridobljeno s prevodom in v njej predstavil slike, ki so nastale kot prevod fotografij v medij slikarskega. Pridobljeno s prevodom ni mogoče brati zgolj v tehničnem smislu, kjer lahko slike delujejo kot povečani zasloni osebnega računalnika, ampak tudi kot parafrazo naslova filma Izgubljeno s prevodom režiserke Sofie Coppola. Berljive slike predstavljajo nov pogled na trenutno upodabljanje vedut mest, ki se ves čas spreminjajo, kot se spreminjajo tudi spletni naslovi, iz katerih Klemen jemlje predloge svojih slik. Svobodna in neobremenjena raba fotografije v delih prek zabojniške arhitekture trgovskih verig, avtobusnih postaj in štadiona opozarja na potrošniško družbo, ki sooblikuje in učinkuje na vsakega od nas.

Podoba je lahko sredstvo in ne cilj Njegove slike so žive slike, čeprav v ciklusu, s katerim se je predstavljal v Piranu, ni naslikanih ljudi. Kljub temu je v delih moč čutiti človeka, saj je upodobljena potrošniška arhitektura namenjena prav njemu. Živost se prav zaradi asociativnosti in namembnosti v motivu, ki mu dodaja reklamne napise, blagovne znamke, logotipe in krajevne table, uresničuje kljub odsotnosti človeške figure. Sam dodaja, da se v delu ukvarja z laičnim gledalcem, ki sicer kapitalistično arhitekturo spregleda, Klemen Zupanc pa jo spet naredi vidno in opozarja nanjo v dvodimenzionalnih okvirjih slik.

Njegovo umetnostno delovanje se začne na spletu, ko lahko tudi več dni išče pravo fotografijo, ki bi bila toliko zanimiva, da bi jo lahko predstavil ponovljeno sebi in gledalcu, ki gre navadno mimo takšnega objekta. Arhitekturo, ki je formalni okvir, nadgradi še s slikanjem na steklene površine, ki kot materialne površine stojijo pred gledalcem, upodablja tudi stvari, ki so za samim steklom, odsev v steklu, trajnost samega odseva in materiala, nalepke na steklu, fizična pregrada pred obiskovalcem …

Zupanc se je rodil v Celju leta 1989 in se leta 2003 začel učiti slikati pri akademskem slikarju Denisu Senegačniku. V umetnostni sistem je bil že od malih nog vpeljan spontano. Prvi mu je likovno umetnost predstavil oče, ki je bil ljubiteljski slikar, in nato še drugi. Leta 2008 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Univerze v Ljubljani.

Ko se je odločal o svojem nadaljnjem izobraževanju, je v prijavnici izpolnil zgolj eno mesto, in sicer se je prijavil na sprejemne izpite na ljubljansko akademijo in uspešno opravil sprejemne izpite. S sprejemnimi izpiti je začel resneje razmišljati o umetnosti. Umetnik, ki pravi, da nima vzornika, ker ga ne potrebuje, svoje vzore išče v samem sistemu, v katerem deluje. Ustvarja v Ljubljani, Velenju in Završah pri Mislinji. Supernova v Piranu Leta 2009 je bilo njegovo delo prvič razstavljeno tudi na piranskem slikarskem ex-temporu, lani pa je na isti prireditvi zmagal v kategoriji mladi avtorji. Nagrada na piranskem ex-temporu, ki je zagotovo dobra popotnica mlademu umetniku, mu je omogočila tudi prvo samostojno razstavo v Galeriji Hermana Pečeriča v Piranu. To pomeni vstopnico v kompleksen umetnostni svet, v svet natečajev in nagrad, potrjevanja in preseganja ustaljenih kriterijev. Klemen Zupanc je dodal, da si želi s slikanjem ostati v umetnostnem sistemu in da bo v Piran še odšel, upamo, da po novo nagrado.

Ustvarjanje osvobaja Študent ALUO se zaveda, da študijski proces od bodočega umetnika zahteva polno mero predanosti študiju in delu, samodiscipliniranost, zaupanje v profesorjevo delo in zainteresiranost za samo delo. "Od ustanove oziroma inštitucije lahko dobiš veliko, če le pokažeš zadostno mero zanimanja. Brez samodiscipline in ideje se jutri ne bi vrnil nazaj na fakulteto."

Njegovo likovno mišljenje in delovanje se začne že za računalnikom, ko lahko več dni skupaj išče primerno fotografijo, ki bi ga nagovorila do te mere, da bi jo prevedel v slikarski medij. V svoje delo tako vnaša nove komunikacijske kanale, ki ji uporablja kot pripomočke in jih uporablja vsak od nas, le da se mogoče pri tem ne zaveda, da je z brskanjem po različnih bazah tudi vpet v likovni svet. Proces njegovega dela ni le kopiranje, ampak dodajanje, odvzemanje, prilagajanje, posredovanje zanj ključnih vizualnih podatkov.

Delo slikarja je poklic V delu ostaja zvest predvsem avtorskemu rokopisu, v katerem tehnično ne stremi k fotorealizmu. Poleg slikanja v študijskem procesu pri predmetu večernega akta ustvarja tudi z ogljem. Pri tem utrjuje svoj rokopis, razmišlja o prostoru in figuri s pomočjo risbe. Iluzija je ključ njegovega slikarstva. Pri tem se je strinjal z menoj, da je iluzija laž, in dodal, da s tem, ko sam plasti, dodaja, odvzema podatke iz predloge, jih prilagaja celotni kompoziciji, tudi laže svojim gledalcem, kot tudi večina ustvarjalcev v tovrstnem mediju.