Katarina Juvančič: Selivke nas učijo, kako živeti in kako biti živ

Selivke – ženske z dostojanstvenostjo do življenja, smrti in vsega vmes "Selivke povečini govorijo zgodbe žensk, ki jih je življenje dodobra pretreslo in jih spravilo v obupen položaj. Kljub temu niso in ne želijo biti žrtve – viktimizacija in pomilovanje ljudi 'na robu' je pogosta praksa s katoliškim samarijanstvom prepojene družbe, kot je naša. Selivke so ženske z dostojanstvenostjo do življenja in smrti in vsega, kar je vmes. Učijo nas, kako živeti, kako biti živ, kako negovati človečnost in humor tudi v najtežjih trenutkih! Tudi mene učijo … Njihove zgodbe so nam ostale zato, da bi se iz njih nekaj naučili," Katarina iskreno ubesedi osebno popotnico Selivkam, pretresljivemu glasbenemu albumu, ki je njen poklon ženski moči, srčnosti, modrosti in pogumu ter moškim, ki ljubijo ženske prav zaradi tega.

Kantavtorica je ploščo pestovala že od leta 2009, ko je nepričakovano veliko prahu dvignila punkfolk priredba tolminske ljudske pesmi Uej Uej (Magdalenca), s katero sta z Dejanom Lapanjo opozorila nase na natečaju Vala 202 Imamo dobro glasbo, letos pa se ovenčala še s srebrno kanto na kantavtorskem festivalu Kantfest. "To je bil moj prvi komad, ki se je zlil na dan tako besedilno kot melodično in harmonično. Poslala sva ga na razpis in – voila! – vsi so začeli govoriti o tej Magdalenci. Povabili so naju v Kino Šiška; to je bil eden mojih prvih koncertov, na enem večjih odrov v Ljubljani, in sem videla, da je preprosto fajn," po spominu pobrska glasbena publicistka in antropologinja, pred leti tudi mlada raziskovalka na filozofski fakulteti, ki je v glasbi našla način za nagovarjanje širšega občinstva, v zgodbah pa most med umetnostjo in znanostjo: "V znanosti pišeš znanstvene članke in jih morda prebere pet tvojih kolegov. Kar bi rad, ne moreš deliti z veliko ljudmi. Na odru pa sem ugotovila, da je to način, da lahko to, kar sem, kar čutim, kar vem, s pomočjo glasbe delim z veliko več ljudmi kot v znanosti."

Glasbena dokumentarna "knjiga", ki z Zgodbami drami tukaj in zdaj Vse živahneje utripajoč ustvarjalni žar Katarine antropologinje se je srčno usidral na ploščo, ki je med poslušalce poletela pred nekaj meseci. Kot nekakšna glasbena dokumentarna knjiga pripoveduje zgodbe žensk iz današnjega sveta in preteklih svetov, ki dramijo poslušalca tukaj in zdaj. "Selivke niso ženska plošča, ampak upesnjene in uglasbene zgodbe o ženskah! Letijo proti vsakomur, ki jih hoče slišati," poudari Juvančičeva in pristavi, da bi pavšalno in arbitrarno lahko ocenila, da moški ponavadi Selivke recenzirajo, ženske pa ob njih jokajo. Njen namen seveda ni bil spravljati ljudi v jok, ampak jih spomniti na to, da te ženske živijo praktično v vsakem od nas in nas brez njih danes ne bi bilo.

"S Selivkami sem na nek način 'objela' vse ženske, zaradi katerih obstajam, in tiste, ki jih neznansko spoštujem, čeprav jih morda nikoli nisem srečala. Tudi tiste, katerih zgodbe so morda plod moje domišljije, pa vendar nekje obstajajo," so tople besede uvod v zakulisje ženskih zgodb, pravzaprav Zgodb – brez dvoma si zaslužijo biti zapisane z veliko začetnico.

Katarina je največ sebe vtkala v Uspavanko za Fride, ki jo je v boju z rakom napisala v najtežjih trenutkih in jo poklonila ženskam, ki lebdijo med življenjem in smrtjo, da lahko svoje demone zaujčkajo v spanec. Češnjev cvet, ki je že postal ljubljenec radijskih postaj, navdihuje z drznostjo partizanke, ki je na vlaku, namenjenem v koncentracijsko taborišče, poln vagon žensk prepričala, da so skočile z vlaka smrti v življenje, v svobodo. Etnologinja je v pesmi Mene nema pred pozabo obvarovala tudi kalvarijo izbrisane matere samohranilke, ki je morala po poljih krasti krompir in po pokopališčih sveče, da je lahko grela mleko za svoje otroke, hkrati pa je uspela obdržati zavidljivo mero humorja.

Prvovrstno glasbeno doživetje ob pronicljivem ilustratorskem valčku Katarina si preprosto upa resnici pogledati v oči, pa naj bo ta resnica posilstvo, bližajoča se smrt, obračun z malomeščansko moralo, usoda aleksandrinke, neuresničljivo hrepenenje ali neustavljivo minevanje. Njena glasbena duša dvojčica Dejan Lapanja pa je tisti, ki zna njene glasbene vizije k zgodbam preliti v aranžmaje. Da jo kitarist, producent in glasbeni multipraktik izjemno dobro pozna in da delujeta "na posebni intuitivno-subtilni-čutni ravni", začuti prav vsak poslušalec Selivk. Na plošči se je uigranemu kantavtorskemu dvojcu pridružila še vrsta gostujočih glasbenikov, ki so Katarininemu in Dejanovemu izpiljenemu glasbenemu skeletu dodali sočno meso – z glasom, hammondom, wurlitzerjem, harmoniko, marimbo, vibrafonom, violino, francoskim rogom, čelom, bobni, kontrabasom in bas kitaro.

Album Selivke ni le prvovrstno – resda čustveno zahtevno – glasbeno doživetje, ampak tudi prava zibelka lepega izpod čopiča Tinke Volarič, že leta Katarinine izbranke za ta podvig. "Ona je moja idealna ilustratorka in sodelavka, tako da mislim, da bova še kaj ušpičili skupaj," se iskrivo nasmehne Katarina in pristavi, da ju je album obe zaznamoval. Pol leta sta ure in ure, dneve in noči debatirali o vsaki najmanjši podrobnosti, saj je skozi pesmi vsaka doživljala svoje zgodbe. S srcem narejen izdelek res s posebno nežnostjo vzameš v roke in se prepustiš pronicljivemu ilustratorskemu valčku s pretresljivimi verzi.

V ekološki papirnati suknji je plošček gol – kot pesmi na njem, pa tudi kot se golo na odru počuti Katarina, ki je pod žaromete stopila izpod odra, od koder je dogajanje spremljala in ga še spremlja kot glasbena publicistka in fotografinja. Želja, da bi v vlogi avtorice uglasbenih besedil in kantavtorice skozi pesmi spregovorila antropologinja v njej, je v Katarini vzklila med raziskovanjem na folk festivalih na Škotskem, kjer je bila vržena v morje opazovanja z udeležbo. V tem varnem javnem okolju festivalov je začela tudi sama peti, kar ji je dalo pogum odpreti si pevska vrata na druga prizorišča.

Pesmi, ki puščajo prostor, odprt domišljiji in čustvom Selivke so letos poleti že pretresale na Škotskem in Irskem, lani pa sta Katarina in Dejan z ženskimi zgodbami burkala tudi čustva avstrijskih poslušalcev. V kantavtorstvu, kjer glavno vlogo igra besedilo, je to seveda težje, a izkušnje kažejo, da Češnjev cvet, Uspavanko za Fride in druge sporočilno močne pesmi poslušalci začutijo, tudi če ne razumejo besedila. "Lani sem igrala v Avstriji in neka gospodična je pred pesmijo povedala dva stavka o njej, po koncertu pa je do mene prišel nek gospod, me prijel za roko in v polomljeni angleščini/nemščini z nekaj slovenskimi besedami rekel: 'Veš, nisem razumel besedila, a sem čisto vse čutil in točno vem, o čem si pela.' To je bil res najlepši kompliment – da ti ni treba vsega razumeti, da razumeš. Pesmi, ki puščajo prostor, odprt domišljiji in čustvom, se poslušalcev bolj dotaknejo, kot če bi jim jih postregel kot na pladnju."

Sad glasbenega spoznanja Selivk v družbi kantavtorske dvojice Juvančič-Lapanja bo končno mogoče v živo utrgati tudi v Sloveniji – na koncertih v prihodnjih mesecih, z velikim finalom prvega februarja 2013 v ljubljanskem hotelu Union.