Kaj nam sploh pove Milgramov eksperiment

Oktobra 1963 je revija Journal of Abnormal and Social Psychology objavila znanstveni članek z naslovom Behavioristična študija ubogljivosti, ki jo je objavil takrat 30-letni profesor univerze Yale, Stanley Milgram. Čeprav je šlo za njegovo prvo znanstveno objavo, so spektakularni rezultati in spremljajoče besedilo, v katerem je že v četrti povedi ustvaril povezavo z nacističnimi koncentracijskimi taborišči, pretresli splošno in znanstveno javnost.

Vsebina eksperimenta je najbrž znana vsem, gimnazijci pa se je verjetno spomnijo iz uvodnih ur psihologije. Milgram je udeležencem naročil, da z električnimi šoki kaznujejo napačne odgovore soudeležencev. Električni šoki so se stopnjevali z vsakim nepravilnim odgovorom in na koncu dosegli jakost, ki povzroči smrt. Neverjetnih 65 odstotkov udeležencev je po navodilih avtoritet, torej Milgramovih sodelavcev, soudeležencem zadalo električne šoke največje jakosti. Predstave, filmi, knjige in celo pop skladbe Skoraj pet desetletij pozneje je Milgramov eksperiment postal pop kulturna klasika. Eksperiment je navdihnil številne gledališke predstave, film z Williamom Shatnerjem, epizode resničnostnih televizijskih oddaj, epizodo nadaljevanke Zakon in red, posebne tematske izdaje znanstvenih revij, vsaj en roman in tudi nekaj pop skladb, na primer We Do What We're Told Petra Gabriela, poroča Pacific Standard.

Eksperiment je v času nastanka sovpadal s sojenjem nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu, Milgram pa je s svojimi ugotovitvami poskušal pojasniti tako holokavst kot ameriška grozodejstva v Vietnamu, v novem tisočletju pa se njegove študije uporabljajo za pojasnjevanje mučenja v vojaških zaporih Abu Graib in Guantanamo.

Avdioposnetki eksperimenta pričajo o neznanstvenih metodah A kot opozarja avstralska novinarka in psihologinja Gina Perry, je bil Milgramov eksperiment vse prej kot znanstven. Med pisanjem članka o Milgramu je namreč leta 2004 izvedela, da na Yalu še vedno hranijo avdioposnetke poteka slavnih eksperimentov. Med letoma 1961 in 1962 je v njih sodelovalo skoraj tisoč ljudi in po srečanju z nekaterimi udeleženci, njihovimi sorodniki ter asistenti, ki so sodelovali pri eksperimentu, je napisala knjigo Behind the Shock Machine. V njej razkriva, da so bili udeleženci v eksperimentu dvakrat zavedeni: prvič zaradi razmer v laboratoriju, ki so jim bile prikazane v lažni luči, drugič pa v prepričanju, da je Milgram z eksperimentom kaj dokazal.

V prvi izvedbi poskusa so udeleženci v Milgramov laboratorij prišli misleč, da bodo sodelovali v študiji učenja in pomnjenja. Po en udeleženec je dobil vlogo "učitelja" in gledal drugega, "učenca", kako so ga privezali na stol in mu na zapestje pritrdili elektrodo. "Učitelj" in raziskovalec sta šla v sosednjo sobo. Vodja poskusa je prek zvočnika "učencu" dajal navodila, "učitelj" pa je moral za vsak napačen odgovor pritisniti gumb, ki je "učencu" dostavil električni šok. Ta je bil z vsakim pritiskom na gumb močnejši.

A "učenci" niso bili navadni udeleženci, temveč igralci, ki so po navodilih Milgrama odigrali posledice električnih šokov. Naprave za elektrošok ni bilo, a udeleženci tega niso vedeli. 65 odstotkov udeležencev je sledilo navodilom do konca, do 450 voltov, ko se igralec že ni več odzival.

Po Milgramu prepoved zavajanja v eksperimentih Podobne "prevare" so bile sicer v šestdesetih letih prejšnjega stoletja stalnica v psiholoških eksperimentih, a v nobeni udeleženci niso odšli prepričani, da so ravnokar poškodovali ali morda celo ubili človeka. Čeprav je Milgram v članku zapisal, da so udeležencem na koncu razkrili prevaro, to ni prepričalo Ameriškega združenja psihologov, ki je leta 1973 prepovedalo uporabo prevare v psiholoških eksperimentih.

Kot je na podlagi avdioposnetkov ugotovila Gina Perry, pa številni udeleženci po koncu eksperimenta sploh niso bili seznanjeni z razsežnostjo prevare. Večinoma so jih samo pomirili, tri četrtine udeležencev pa so odšle domov brez kakršnegakoli pojasnila. Petdeset let pozneje so nekateri še vedno travmatizirani zaradi eksperimenta, številni so o prevari izvedeli šele iz pisem, ki so jih dobili več mesecev po eksperimentu, nekateri pa o prevari do srečanja z Gino Perry sploh niso vedeli.

O čem vse je lagal Milgram? Zato je bilo za psihologinjo logično vprašanje, ali se je Milgram zlagal še v drugih točkah raziskave. Našla je dokaze, da je prirejal podatke, saj je v znanstvenem članku poudarjal ustaljenost procesa in izrečenih stavkov udeležencem, kar pa se je v avdioposnetkih izkazalo za neresnico. Izrečeni stavki tekom eksperimenta niso bili strogo predpisani, temveč je pogosto šlo za improvizacijo s strani raziskovalcev, kar pomeni, da so bili udeleženci nekonsistentno označeni za ubogljive ali neubogljive, odvisno od tega, kako dolgo in kako intenzivno so jih raziskovalci prepričevali, naj vztrajajo. Meja med tem, kdaj je kdo ubogljiv, se je torej določala sproti in nesistematično, 65-odsotni delež ubogljivih pa je tako povsem arbitraren.

Napake pa se tukaj ne končajo. Po pogovoru z enim od raziskovalcev je Gina Perry namreč ugotovila, da so številni udeleženci sprevideli prevaro, torej da so vedeli, da gre za igralce in da njihovo pritiskanje na gumb ne bo škodilo nikomur. Psihologinja je zato začela dvomiti o celotnem eksperimentu in o tem, kaj nam sploh povedo njegovi rezultati.

Kako lahko razmere v enournem laboratorijskem poskusu prenesemo na leta vojne ali zaprtja v koncentracijskem taborišču? Ne glede na to, kako zlahka Milgramov eksperiment prenesemo na našo resničnost, so njegovi rezultati z znanstvenega vidika povsem neuporabni, meni Perryjeva. O svojem delu dvomil celo Milgram In možno je, da se je tega zavedal tudi Milgram. V njegovih zapiskih in pismih je Perry namreč našla dokaze, da je v zasebnem življenju sam Milgram dvomil v svoje delo. Sanjal je o filmski in pisateljski karieri, zato ni čudno, da se je dobro zavedal, kaj mora ponuditi javnosti in medijem, da bodo pograbili zgodbo. Za podnaslov svoje knjige je na primer razmišljal o možnostih kot so: "Ali je vaš sosed potencialni Eichamnn?", "Kje je Adolf Eichmann?", ter "Poglej se v ogledalo, prijatelj."

Ne glede na njene ugotovitve bo Milgramov eksperiment verjetno ostal sestavni del psiholoških učbenikov in sodobne pop kulture, a po mnenju Gine Perry pa je morda čas, da nekaj več prostora namenimo še kritiki eksperimenta.