Jure Jakob: Vsaka nova pesem je nov začetek

Neločljivo povezana fiktivni in resnični Jure Jakob "Težnja mojih pesmi ni, da bi se skoznje želel razkrivati, ne moreš pa se pri pisanju poezije izogniti vpletanju svojih osebnih doživetij. Pisanje poezije je že samo po sebi zelo posebno početje, ki je motivirano z nečim, kar leži v človeku. Poezije ne pišeš zaradi zunanjih razlogov, ampak zato, ker čutiš potrebo, da jo pišeš," vrata v svoj skrivnostni pesniški svet, ki je pravi kalejdoskop impresij iz narave, skozi katerega se zrcalijo notranja doživetja, odškrne Jure Jakob.

Eden najvidnejših pesnikov mlade generacije potegne jasno ločnico med Juretom Jakobom v poeziji in Juretom Jakobom v vsakdanjem življenju: "V moji poeziji govori fiktivni Jure Jakob oziroma pripovedovalec pesmi, neka jezikovna instanca, jaz pa sem človek iz mesa, duše in duha, kot vsak človek. Po drugi strani sta ta dva Jureta Jakoba neločljivo povezana, ker onega, ki govori pesmi, ni brez tistega, ki živi še kaj drugega kot poezijo, počne vsakdanje stvari."

Tri postaje, Budnosti in Zapuščeni kraji kmalu z novo pesniško družbo Štajerski pesnik, ki poezijo razume kot prostor dialoga, poslušanja in skromnosti, je na slovensko književno prizorišče stopil leta 2003 s prvencem Tri postaje, ki je doživel ponatis po skromnih šestih letih med bralci. Že prej, 2006, je pesniško gladino v Sloveniji razburkala njegova druga zbirka pesmi – Budnost, Zapuščeni kraji pa so leta 2010 le še podčrtali njegovo avtorsko prepoznavnost.

Zato ker iščem tisto, česar ni, / in dobro je, da med hojo navkreber, proti vrhu, / nikdar ne vem, da tistega tam ni; / in dobro je, / ker se ob vrnitvi dol preprosto zdi, / da sem zdaj to spoznal. V Zapuščenih krajih spoznamo Jureta kot nomada na poti v neznano, a "to niso konkretni zemljepisni kraji, ampak neki prostori duha, ki so kot nekakšen dom, ki si ga nekoč zapustil, ne da bi ga moral, zdaj pa se vanj vračaš tako, da se od njega vedno bolj oddaljuješ".

Še pred svojo prvo pesniško zbirko je zmagal na prvem mednarodnem natečaju za najboljši haiku pri reviji Apokalipsa, nato pa je s polnimi jadri zaplul v obširnejše pesniške vode. "Haiku je le neznaten drobec v mojem pesniškem snovanju, saj mi je večji izziv postala daljša poezija. V naslednji knjigi bodo nekatere pesmi sicer za spoznanje krajše od pesmi v zadnjih treh knjigah, a mi je vseeno všeč, da imam v pesmi dovolj prostora," Jakob že napove novo porcijo poezije za pesniške sladokusce, ki bo izšla prihodnje leto.

"Ko je pesem napisana, postane last bralcev" V slabem desetletju med bralci se je njegova poezija gotovo na nek način razvijala, poudari in doda, da pri tem razlikuje pogled bralca, ki najbrž na povsem besedilni ravni sledi motivnim, tematskim spremembam in slogovnim vprašanjem, ki so se iz knjige v knjigo spreminjali, ter osebni pogled oziroma pogled pisca: "Zdi se mi, da sem na nek način še vedno na začetku in da bom, dokler bom pisal, vedno na začetku, kajti vsaka nova pesem je nov začetek. Pišeš od prve besede do zadnje, kar si napisal do takrat, pa ne igra nobene vloge. Že napisane pesmi ti ne stojijo z ramo ob rami, da bi ti pokazale, kam je treba z naslednjimi pesmimi. Ko je pesem napisana, zapusti pesnika, izpuhti, ni več njegova, postane bolj last bralcev, če jih seveda prepriča."

Za njegove pesmi, ki jim je tlakoval pot tako do slovenskega kot tujega bralskega občestva, ni dvoma, da so prepričale bralce, ki mu – po obširnem bralskem posluhu sodeč – jedo iz roke. "Nek odmev je že imela moja poezija, lažna skromnost bi bila, če bi rekel, da ne, bi pa težko rekel, zakaj. To je splet različnih dejavnikov. Upam, da je med njimi najpomembnejša kakovost, prepričljivost pesmi, ni pa edini dejavnik. Obstaja tudi dobra poezija, ki ni prepoznana ali slišana, čeprav bi si to zaslužila, po drugi strani pa obstaja tudi kaj poezije, ki vzbuja preveč pozornosti, čeprav se pozneje izkaže, da gre bolj za muho enodnevnico."

Njegova poezija je dokazala, da ni muha enodnevnica. Že nad prvencem Tri postaje je "vzletela" zlata ptica, nagrada Liberalne akademije, z naslednjima zbirkama pa se je le še trdneje zasidral na mestu enega izmed izstopajočih glasov svoje pesniške generacije, kot se pogosto zapiše pesniškim kritiškim peresom.

Pečat Kocbekove poezije, polne prvinskosti, narave in kmečkih scen "Moja poezija se ustvarjalno napaja v Juretu Jakobu kot človeku. Sicer pa je glavni vir poezija drugih avtorjev, saj mislim, da se pesnik ne more oblikovati mimo že napisane poezije. Najprej mora biti bralec poezije, šele nato lahko postane njen pisec. Predpogoj za pisanje pesmi je, da imaš kilometrino v branju poezije in tudi znanje o sami obrti, saj je pesniška umetnost konec koncev veščina, obrt," razloži filozof in primerjalni komparativist, ki je v različnih življenjskih obdobjih posegal po različnih pesnikih.

Poezija je postala del njegovega življenja ob koncu srednje šole, ko se je začel potapljati med verze in jih tudi kovati. "Takrat mi je bil od slovenskih pesnikov všeč Edvard Kocbek, njegova zgodnejša poezija, zbirka Zemlja, ki je bolj ruralna, polna prvinskosti, narave, kmečkih scen. To mi je bilo zelo blizu tudi zaradi mojega izkustvenega življenja, saj sem tudi sam otroštvo preživel na deželi, v naravi, ki je bila moj svet," se svojih prvih poglobljenih srečanj s poezijo, ki so zapečatili tudi njegovo pesniško snovanje, spominja Jakob. Med študijem primerjalne književnosti je spoznal večino klasikov svetovne književnosti, tudi kanonizirane pesnike. Eden tistih, ki mu je v poeziji zelo blizu že vrsto let, je švedski lirik Tomas Tranströmer, nazadnje pa ga je v intenzivno bralsko kolesje potegnil izbor pesmi ameriške pesnice sredine 20. stoletja Elizabeth Bishop.