Jože Vidic: Pogosto se zgodi, da glas ni takšen, kot bi si želel

V operi Črne maske, ki so jo v Ljubljani premierno izvedli že 7. maja 1929, znova pa predstavili na slavnostnem odprtju Evropske prestolnice kulture v režiji Janeza Burgerja, je solist ljubljanske Opere interpret glavne vloge.

Se še spominjate začetkov svojega pevskega ustvarjanja? Seveda. Sprva so bili moji pevski nastopi v domačem kraju, kjer sem sodeloval v mnogo skupinah. Na enem od teh koncertov so bili med občinstvom tudi ugledni glasbeniki in ljudje, ki so pomembno sooblikovali glasbeno kulturo v Sloveniji (Ladko Korošec, Samo Vremšak, Tone Kozlevčar, Bogdan Pogačnik in drugi), ki sem jih s svojim nastopom navdušil. Spodbudili so me k temu, da sem se s petjem začel bolj resno ukvarjati. Povezali so me z mojo prvo pevsko pedagoginjo, prof. Jelko Strgar, in tako sem pri njej v Ljubljani kmalu začel spoznavati lepote tega poklica. Ste kmalu spoznali, da vas bo vaša ljubiteljska glasbena pot pozneje zapeljala tudi v profesionalne vode? Zelo kmalu sem vedel, da bo glasba pomembno zaznamovala moje življenje. Pred dvajsetimi leti sem že stal in pel v Slovenskem komornem zboru, ki je bil ustanovljen ravno v tistem času. Tako sem s pevskih lekcij hodil na vaje poklicnega zbora in v praksi spoznaval, kaj vse že znam in kje je moje znanje še šibko in ga moram nadgraditi. Vam je kdaj žal, da ste svoje življenje zapisali "glasu"? Kaj je bilo odločilno pri tem? Veliko vlogo pri tem je odigrala družina mojega očeta. Pokojni oče in stric, ki se še vedno ljubiteljsko kot zborovodja ukvarja z glasbo, sta me že zelo zgodaj s svojim zgledom in predanostjo petju privabila in navdušila za muziciranje. V njuni družbi in pod njunim vodstvom sem se kalil in spoznaval lepote vokalne glasbe. V tistih letih sta me spodbujala in mi dala mnogo lepih priložnosti, kjer sem se lahko dokazal kot pevec. Poklic pevca je lep, zato mi ni žal tega, da sem vztrajal v njem. Resda je včasih naporen in nepredvidljiv, ampak v vsakem poklicu se najde kaj takšnega, kar bi najrajši pozabili. Ker ste pevec in za svoj inštrument uporabljate glas, vas sprašujem, ali vas je na kakšnem vašem nastopu izdal? Pogosto se zgodi, da glas ni takšen, kot bi si želel. Iz teh zagat me v takšnih primerih pogosto rešujeta rutina in znanje, ki sem ga dobil od svojih pevskih pedagogov. Nekaj takšnega se je zgodilo pred zadnjo premiero v Mariboru, ko sem zaradi utrujenosti nekaj dni pred premiero obnemel. Glas enostavno ni prišel iz grla. Nisem mogel govoriti, kaj šele, da bi pel. Dan počitka je bila nuja, da sem vsaj malo prišel k sebi. Vendar so bile premiera in prve ponovitve hud stres. Bo glas zdržal ali ne, je misel, ki se v takšnih dneh podi po glavi. Sedem zaporednih predstav v desetih dneh ni malo. No, izkazalo se je, da si je glas pozneje opomogel, in tako so bile zadnje predstave že prave.

Kako delite glasbo – na resno in malo manj resno, komercialno, pop ali preprosto na dobro in slabo? Slaba skladba je lahko dobro izvedena in dobra slabo. Veliko je odvisno od izvajalcev. Sicer pa nimam predsodkov do drugačnih zvrsti glasbe. Klasična glasba je tista, ki jo najbolje poznam in se v njej tudi najlažje izražam. Obenem pa sem vesel priložnosti, ko smem izvajati žanre, ki s klasiko nimajo kaj dosti skupnega. Glavno se mi zdi, da je človek ob glasbi izpolnjen. Za vsako priložnost in vsak okus nekaj drugačnega, čeprav se ob tem morebiti kdo zgraža nad komercialnostjo. Kdo od glasbenih kolegov (ne samo pri nas), pevcev, ne samo opernih, morda tudi bolj rokerskih ali pop "ikon" vas je najbolj navdušil? Zakaj? Prvo ime, ki mi pride na misel, je tenorist Nicolai Gedda. V mladosti sem poslušal njegove posnetke ter se naslajal nad lepoto in muzikalnostjo tega izjemnega pevca. Pozneje sem imel to srečo, da sem ga videl in slišal tudi v živo. Imel je izjemno glasbeno pot in trdno znanje, ki mu je tudi v zrelih letih, ko se je že poslavljal od opernih odrov, omogočalo, da je z nezmanjšano odrsko prezenco navduševal svoje zvesto občinstvo. V svojem zadnjem obdobju je koncertiral tudi s Slovenskim oktetom. Sicer pa občudujem kolege, ki se znajo na odru popolnoma predati svojemu poslanstvu in zanj izgoreti. Tudi sam skušam iti v izvedbi "do konca". Takrat se med odrom in avditorijem vzpostavi posebna vez, ki oplemeniti vse. S Slovenskim oktetom, katerega umetniški vodja ste, ste prepotovali velik del sveta. V petnajstih letih, odkar sem član tega ansambla, sem bil z njim res marsikje. Potovanja po velikih deželah in spoznavanje različnih kultur so mi dala tisto, kar mi je manjkalo v domačem okolju. Sprejemanje drugačnosti in prilagajanje novim kulturam. Samo tako se lahko približaš tujim kulturam in jih nagovoriš s svojo drugačnostjo. To pogosto pogrešam v našem okolju. Kaj se vas je najbolj dotaknilo na teh številnih gostovanjih na tujem tudi pri naših rojakih, izseljencih? Dobesedno šokiralo, v pozitivnem smislu seveda, me je na turneji v Argentini, ko smo se družili z mladimi. Slovenska izreka in predanost domovini, ki je mnogi sploh še niso videli, sta nekaj, kar se z besedami težko opiše. To moraš enostavno doživeti. In ko vidiš to gorečo predanost kulturi našega naroda, se lahko hitro vprašaš: kaj pa jaz? Ali sem tudi jaz tako predan narodu, iz katerega izhajam? No, podobno je tudi na naši severni meji na avstrijskem Koroškem ali pa na Tržaškem. Katera predstava, operna ali Slovenskega okteta, je na vas pustila neizbrisen, nepozaben pečat? Govoriti o operi ali o Slovenskem oktetu je govor o dveh različnih simpatijah. S Slovenskim oktetom sem rasel, opera je prišla pozneje. Vsak koncert ali nova predstava pusti neko sled. In prav vsaka predstava je v času svojega nastajanja najpomembnejša. Zato težko izvzamem eno samo. Od skoraj štirideset opernih vlog, ki sem jih postavil na oder, je vsaj polovica takšnih, ki si jih želim še kdaj odpeti na odru. Tudi s Slovenskim oktetom je bilo nekaj koncertov, ki bodo ostali zapisani kot tisti, na katere sem s svojimi kolegi lahko zelo ponosen. Morda je v bil koncertni karieri eden, ki je poseben. Slovenska filharmonija je izvajala Beethovnovo 9. simfonijo in na dan koncerta so ostali brez solista. Poklicali so me in vprašali, ali bi imel čas, da bi zvečer vskočil na njihov abonmajski koncert. Solističnega parta v tej simfoniji nisem pel še nikoli, vendar sem ponudbo sprejel in zvečer na začudenje vseh nastopajočih stopil na oder. Seveda sem ves popoldan preživel ob notah in študiral. In obrestovalo se je. Vodstvo Slovenske filharmonije je bilo z mojim angažmajem zadovoljno in tako sem pozneje z njimi izvedel nekaj res lepih koncertov. Kateri film, gledališko ali morda celo operno predstavo, v kateri niste sami sodelovali, ste si ogledali nazadnje?
 Če imam le čas, si z veseljem ogledam kakšno predstavo ali obiščem kakšen dober koncert. V zadnjem mesecu sem si v operi ogledal Nabucca, v kinu pa film Dekle z zmajskim tatujem. Sicer je na seznamu želja kar nekaj gledaliških predstav, ki čakajo na to, da se mi bodo večerni termini v teatru malo sprostili in bom lahko videl in doživel kaj lepega. Kaj v Sloveniji odločilno vpliva na uspeh kulturnega delavca? Najprej je gotovo pomemben talent, pa veliko dela in odrekanja, kaj pa mreža poznanstev in sreča? Talent in veselje do poklica sta tisto, kar umetnika vodi do tega, da pridno študira nove vloge. Brez brezkompromisnega odrekanja številnim stvarem, ki so sicer prijetne, v tem poklicu ne gre. Ko se dela, ni zabav. Te morajo počakati na čas počitnic, ki pa so ravno tako mnogokrat podrejene novemu študiju. Prosti čas je podrejen nepredvidljivemu urniku, ki kroji ta poklic. Čez čas te ljudje spoznajo, in če jim ustreza to, kar jim lahko nudiš s svojim delom, se krog tovrstnih znanstev lahko hitro širi. Biti v pravem trenutku na pravem mestu in si morda tudi upati narediti nekaj novega je ravno tako pomembno. Zanašati se na mrežo poznanstev in upati, da boš imel zaradi tega kaj več dela in uspeha, se žal ne da. Nekaterim sicer uspeva, vendar je to pot, na katero jaz ne dam kaj dosti. Na katero svojo pevsko stvaritev ste najbolj ponosni in zakaj? Lahko rečem, da sem posebej ponosen na dve vlogi, ki sem jih odpel na opernem odru. Prva je Konrad v Hoffmanovih Renskih nimfah, s katero sem na svetovni premieri potrdil samemu sebi in mnogoštevilni evropski kritiki, da zmorem narediti dober lik v operni predstavi. Drugi je lik Lorenza v Kogojevih Črnih maskah. Študij vloge je bil zahteven in dolg, vendar mislim, da sem zdaj lahko zadovoljen s tem, kar nam je uspelo postaviti na oder. Gre za zelo obsežno vlogo, ki ji v operni literaturi ravno zaradi obsežnosti in raznolikosti težko najdemo primerno primerjavo. Lik še zori, kajti ravno zdaj z ansamblom ljubljanske Opere postavljamo ponovno premiero te opere, ki bo v prvih dneh meseca marca zaživela v ljubljanskem Cankarjevem domu. Bi kaj naredili drugače, če bi si še lahko izbrali svojo profesionalno pot?
 Marsikaj bi lahko bilo drugače. Po drugi strani pa mislim, da je že prav tako, kot je bilo. Iskren odnos do glasbe in dela, ki ga opravljam, lahko vodi marsikam. Do zdaj se je veliko stvari posrečilo in uresničilo. Če bo zdravje služilo, potem si lahko uresničim še marsikatero do zdaj neizživeto željo.