Jošt Franko: Zame je fotografija lajf!

Nadarjenega mladeniča, dijaka tretjega letnika gimnazije na Šubičevi, pri vodenju fotografske poti usmerja fotograf Peter Škrlep. Jošta, ki se ga spominja kot mladeniča, nenasitno željnega fotografskega znanja, je spomladi leta 2008 na pobudo osnovnošolskega učitelja za likovni pouk Lojzeta Kalinška povabil k sodelovanju pri projektu Na ostankih mengeške industrijske dediščine in to je bil začetek njunega sodelovanja. Joštov slog ocenjuje kot neposreden in dobro premišljen. "Za njegovo fotografijo je značilno, da ne želi šokirati, niti ne izbira ekstremnih kotov, ampak h klasični kompoziciji pristopa naravno in umirjeno. Ker ni v fazi fotografov, polnih šokov, ampak se izpoveduje umirjeno in nevsiljivo, ga ravno ta lastnost, sicer značilna za uveljavljene nekoliko starejše fotoreporterje, izstreli iz povprečja med najbolj kakovostne v svojem okolju."

Klasičen pristop do fotografije

V obdobju, ki ga preplavlja digitalna fotografija, se je Jošt Franko, ki ga večkrat tlači mora, da mu zmanjka filma ali da se mu zaskoči objektiv, zavestno odločil za preklop na analogni fotografski aparat. To pomeni, da slika na film, fotografije pa sam razvija v temnici. Kot pravi, "gre za povsem drugačen slog, za klasičen pristop, ki zahteva več časa, znanja in energije".

Vdova – najboljša reportažna zgodba leta 2010 Širšo fotografsko srenjo je nase opozoril leta 2010, ko je kot 16-letnik s kratko fotografsko kilometrino na festivalu Slovenia Press Photo (SPP) družbi uveljavljenih slovenskih fotografov pred nosom speljal nagrado za najboljšo reportažno zgodbo. V seriji črno-belih fotografij z naslovom Vdova je spremljal življenje svoje babice. "Takrat sem v glavi preklopil na film. Vprašal sem se, zakaj bi moral hitro delati, če ne delam za nikogar. Fotografiranje res traja dlje in zahteva več denarja, a stvar je na koncu narejena tako, kot mora biti."

Povabilo k agenciji VII

Svetovno znani fotograf Christopher Morris, ki je lani predsedoval mednarodni žiriji na SPP, ga je po zmagi povabil k fotografski agenciji VII v New York na tako imenovani program mentoring. Nadaljnih vprašanj o tej temi se Jošt spretno izogiba, češ da se sodelovanje z agencijo VII lahko začne šele po končani srednji šoli, kar pa je po njegovem mnenju še daleč. Predaleč. "Ne me zdaj rajcat' s tem!" je odločen.

Urednik revije Time: Nisem mogel verjeti, da je star šele 17 let

Vitrino z nagradnimi diplomami je letos dopolnil z dvema nagradama na festivalu SPP 2011, in sicer za najboljšo reportažno zgodbo v kategoriji narava in okolje (Pastirji) in najboljšo fotografijo v kategoriji Ljudje (Kopalci). Zgodbo o pastirjih, ki je nastajala na Veliki planini (zanjo je poslikal 40 filmov), je Jošt še razširil, saj naj bi jo kmalu objavili na blogu revije Time. "Upam, da res. Tam res objavljajo sama velika imena," pripoveduje ves vznemirjen. Ponudbo je dobil od urednika fotografije pri omenjeni reviji, Patricka Wittyja, ki je Joštove fotografije ocenil kot vizionarske. "Nisem mogel verjeti, da je fant star šele 17 let! Saj se še sam ne more odpeljati do kraja fotografiranja," je komentiral na podelitvi nagrad SPP 2011.

To je fotografija, zakaj bi potreboval diplomo

Jošt Franko, ki ima poleg odmora v šoli najraje geografijo, je Zoisov štipendist za posebne dosežke s področja umetnosti in intelektualnega življenja. Ne strinja se z mnenjem večine, da je univerzitetna izobrazba dandanes skoraj obvezna. "To je fotografija, zakaj bi potreboval diplomo?" se sprašuje. "To ni pravo ali ekonomija. Ko pridem k New York Timesu, lahko v štirih letih naredim marsikaj oziroma v tem času lahko vsaj delam."

Po mnenju nekaterih fotografskih kolegov mladenič ob pogledu fotografije brez težav prepozna avtorje večine izmed njih. Sam skromno pravi, da je to odlika slehernega fotografa, saj ima prav vsak svoj prepoznavni slog. "Zame je fotografija lajf. Stari (fotografi) in agencija Magnum so zakon." Vzornika med fotografi nima, a kot "the Mana" opozori na Christopherja Moriisa, ki je trenutno v Libiji, Jamesa Nachtweyja in legendarnega francoskega fotografa Henrija Cartier-Bressona.

Libija, Afganistan, oddih v Sloveniji in nato vse znova

Kaj bi bilo, če bi ...? Če bi razpolagal z neomejeno vsoto denarja in bi delal za vrhunsko fotografsko agencijo, potem bi Jošt v zasledovanju zgodb najraje odšel v Libijo, nato v Afganistan, spotoma bi skočil na krajši oddih v Slovenijo in nato ponovil vse znova. Nalog se ne bi izogibal, saj bi kot pravi, fotografiral vse, kar bi mu naročili, a če bi imel proste roke, bi poskušal napraviti fotografije, ki bodo drugačne od preostalih. Razumljivo je, da se pri teh letih na nevarnosti ne bi oziral preveč. Ta strah se pojavi z leti.