Jecljanje je lahko obremenjujoče, ne pa nepopravljivo

V Sloveniji je okrog 20.000 oseb, ki jecljajo. Med njimi je več moških kot žensk, statistike govorijo o razmerju dveh tretjin proti eni. Številni jecljavci si poiščejo ustrezno pomoč, drugi se z govorno-jezikovno motnjo preprosto sprijaznijo, tretji pa sploh ne vedo, da obstajajo načini za njeno odpravo. In to zelo učinkoviti, kot lahko na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj potrdi logopedinja Vlasta Podbrežnik, pa tudi nekdanji jecljavci. Nekateri med njimi so svoje izkušnje z govorom, dobre in slabe, strnili v življenjskih zgodbah, objavljenih v drugem delu knjige Jecljam! Si mi kos? – Sem si kos?: vprašanja, odgovori in pričevanja o jecljanju.

Prvi del izvirnega poljudnega priročnika odgovarja na številna temeljna vprašanja o jecljanju. Drugi del, kot že omenjeno, predstavlja izkušnje nekdanjih jecljačev. Ta vidik knjige je zelo pomemben, saj na ta način vzpostavlja možnosti za jasnejše razumevanje tovrstne realnosti posameznikov in posameznic. V tretjem delu avtorica predstavlja Društvo Vilko Mazi, v katerem se že 25 let združujejo tukajšnji jecljavci.

Knjiga je namenjena osebam, ki jecljajo, njihovim logopedom, psihologom, vzgojiteljem, učiteljem, staršem, svojcem in prijateljem. Pomembna je tudi zato, ker je to prva knjiga na to tematiko v slovenščini po letu 1935, ko je izšla monografija o jecljanju Vilka Mazija. Prikazuje svet otrok in odraslih z jezikovno-govorno motnjo.

Vlasto Podbrežnik kličejo tudi govorna mama. "Je stroga in prijazna," je v pogovoru ob predstavitvi pojasnil urednik knjige Kozma Ahačič, ki je šel tudi sam uspešno čez proces obravnave govorne motnje. Pri tem je poudaril, da je odpravljanje jecljanja celoten psihološki proces in ne le neki "tehnični postopek".

Logopedinja je temu dodala, da jecljanje ni sramota, kvečjemu izziv ter da je tako marsikdo ravno zaradi svoje motnje in želje, da bi jo presegel, postal odličen govorec. Podbrežnikova je opozorila, da je k ozaveščanju o tej govorni motnji veliko prispeval tudi film Kraljev govor, pri tem pa naštela, kar nekaj znanih oseb, ki so jecljale. Med njimi so Mojzes, Hipokrat, Winston Churchill, Marlyn Monroe, Bruce Willis, James Earl Jones Jr., Julia Roberts in drugi. Nikoli ni prepozno začeti obravnave jezikovno-govorne motnje, pri zgodnji obravnavi je le več možnosti za boljši uspeh. Z močno voljo in vajami pa obstaja veliko možnosti za učinkovite spremembe na področju verbalne komunikacije, je eden od napotkov v knjigi.

Kot tudi ta, ki na vprašanje: "Ali poznamo kak primer, ko osebi, ki jeclja, ne moremo pomagati?", odgovarja z naslednjimi napotili: "Ne, nikoli ne smemo obupati. Večje ko so težave, ki jih ima obravnavanec, večji je izziv za terapevta in vidnejši je vsak uspeh obravnavanca. Najtežje je obravnavati osebe z lažjo obliko jecljanja, če same ne prevzamejo odgovornosti za uspeh. Terapevt lahko obravnavancu samo dobro svetuje in 'osvetli pot' do cilja. Winston Churchill, ki je prav tako jecljal, je dejal: 'Pesimisti vidijo težavo v vsaki priložnosti, optimisti vidijo priložnost v vsaki težavi.'"

Prvi znaki napredka se morajo pokazati že po treh mesecih, še pravi Vlasta Podbrežnik. Hkrati opozarja tudi na najpogostejše napake, ki jih lahko naredimo v stiku s posameznikom z govorno motnjo. V pogovoru z jecljajočim nikoli ne smemo izgovarjati oziroma dokončevati besed namesto njega. Potrebna sta potrpežljivost in razumevanje, poudarja logopedinja.

Prav tako moramo biti na svoje reakcije pozorni tudi pri otrocih med drugim in petim letom starosti, ko je zatikanje v govoru običajno. Otroka v tem obdobju na to ne smemo opozarjati, niti ga popravljati ali ga s tem obremenjevati na druge načine. V nasprotnem primeru bi to obliko govora lahko fiksirali.

Zatikanje, iskanje sinonimov in zastoji pa so le zunanji vidik jecljanja, še opozarja govorna mama. Kot sogovorniki ne vidimo notranjih stisk, nemoči in drugih obremenjujočih občutkov osebe z jezikovno-govorno motnjo, ki to lahko potisnejo v izolacijo ali pa spodbudijo k preseganju in odpravi. Primerom zadnjega smo bili priča na predstavitvi, ko sta dva obravnavanca avtorice knjige prebrala svoji življenjski zgodbi. S tekočim govorom dobrih govorcev sta pripovedovala o svojih nekdanjih komunikacijskih travmah, ko je velik psihološki pritisk predstavljal že pogovor po telefonu ali pa nakup petnajstih dekagramov sira.