Ivica Buljan: Prešernova nagrada me je proglasila za 'slovenskega' režiserja

Če odmislimo vse visokoleteče besede, ki se običajno izrekajo ob prejemanju nagrad - kaj mislite, da bo nagrada Prešernovega sklada spremenila v vašem življenju oziroma kakšen pomen bi vi želeli, da bi imela?

Prešernova nagrada me je na simboličen način tudi formalno proglasila za 'slovenskega' režiserja, kakor me mediji na Hrvaškem že zdaj pogosto nazivajo. Pomembna pa je vsebina. Nagrada registrira prisotnost mojega delovanja v tem prostoru. Zanjo so najbolj zaslužni igralci, ki se jim lahko zahvalim, da sem lahko uresničeval svoje zamisli. Olga Kacjan, Robert Waltl, Marko Mandić, Niko Goršič, Milena Zupančič, Veronika Drolc, Jose, Janja Majzelj, so igralci, s katerimi najpogosteje sodelujem, seznam pa je seveda še precej daljši. Oni so tisti, ki so raziskovali in tvegali skupaj z mano. Želel bi, da bi me to priznanje napravilo še bolj odgovornega do drugih in do zahtev, ki jih zastavljam sebi. Če se dotaknemo vaše poti - študirali ste politične vede, francoski jezik in književnost ter primerjalno književnost. Kako je prišlo do skoka v dramaturško, režiserske vode? Kaj je sprožilo potek dogodkov, ki so vas privedli od političnih ved do režije? In zgolj radovednost: kaj ste si želeli početi kot diplomant pol. ved, francoščine, književnosti ...?

V času študija me je zanimalo samo pisanje, književnost in politologija pa sta dve področji, kjer se je ta interes lahko tudi artikuliral. Od literature sem se napotil proti filmu, in potem dramaturgiji. Robert Waltl je tisti, ki me je pravzaprav opogumil, da sem režiral prvo predstavo "Ime na koncu jezika". Opazili so jo, in po njej sem stalno dobival ponudbe za režijo. Zadnja leta delam kot gostujoči profesor na gledaliških akademijah v Franciji, kar me zelo izpolnjuje. V njem lahko artikuliram tudi nekatera specifična znanja iz preteklih študijev. Kako bo po vašem mnenju ukinitev kulturnega ministrstva vplivala na položaj kulturnih delavcev v Sloveniji?

Škoda je napravljena na simbolni ravni. Iz pravljic vemo, kako je imenovanje nečesa pomembno, samostojnost tega področja pomeni skrb države za negovanje humanistične tradicije. Brez nje ni mogoče razumeti človeka in sveta okoli njega. Na Hrvaškem občudujemo to, da Slovenija slavi praznik kulture v spomin na svojega največjega pesnika. To je svetovna redkost in s tem je birokratsko povezovanje kulture z drugimi resorji še bolj absurdno.

Na katero vaše delo ste najbolj ponosni in zakaj?

"Macbeth after Shakespeare", ker je predstava nastala v nekem prelomnem trenutku za Mini teater. Imeli smo ogromen kreativen naboj. Zbrala je moje estetske in politične komentarje, pomenila je eno veliko svobodo kreacije, katero so prepoznali na Borštnikovem srečanju, v Havani, Seulu, New Yorku. Katero knjigo ste prebrali nazadnje in kakšen vtis je napravila na vas?

Roman čilskega avtorja Roberta Bolana "2666". To je divje, erotično, politično delo, rafiniranega, ampak nagnusno privlačnega stila. Druga je avtobiografija Patti Smith "Just Kids". Emotivni vodič za vse, ki imamo radi rock.

Kateri CD se trenutno vrti v vašem avtu?

Nimam avta, na računalniku pa OK GO "180/365 Live"

Kaj ima teater, česar nima film? Bi se želeli preizkusiti tudi kot filmski režiser?

Veliko časa prebijem v kinu, žal mi je, da je pri nas ponudba tako skromna. Včasih sanjam o režiji filma, ampak gledališča se še zdaleč nisem nasitil.

Od česa je v Sloveniji odvisen uspeh: od nadarjenosti, zvez in poznanstev, videza, sreče, nečesa tretjega?

Mislim, da lahko vsaka od teh komponent pomaga. Nadarjenost bi bila nekako predpogoj pred vstopom v profesijo, kasneje pa je najpomembnejše delo.