Gaja Kos: Izvirnost v literaturi je neizčrpna

Kritika otroških in mladinskih knjig kot bela lisa na zemljevidu "Mladinska književnost me je začela zanimati že med študijem, preprosto zato, ker na fakulteti med predavanji nismo slišali ničesar o tem segmentu književnosti; kot da sploh ne obstaja," se začetkov svoje poklicne strasti spominja univerzitetna diplomirana komparativistka, ki končuje doktorsko disertacijo na temo slovenskega mladinskega problemskega romana. Ledino kritike v otroški in mladinski književnosti je tako začela orati ob ugotovitvi, da bi lahko s kritik knjig za odrasle presedlala tudi na kritike otroških ali mladinskih knjig: "Ugotovila sem, da je to nepokrito področje, ki se mi ga je zdelo smiselno pokrivati. Glede na število vsako leto izdanih otroških in mladinskih knjig, ki jih je čez tisoč, se mi je zdelo, da bi lahko bilo kakšnemu staršu, mentorju branja, vzgojiteljici ali učiteljici v pomoč, da jim nekdo, ki prebere veliko tovrstne literature, 'pomaga' pri selekciji."

Razlika med komercialnimi stereotipi in avtentično lepoto otroške psihologije "Zaradi svoje razgledanosti po domači in svetovni mladinski književnosti brez težav prepoznava razliko med stereotipi, ki jih premore ta literatura iz komercialnih razlogov, in avtentično lepoto otroške psihologije," so v utemeljitvi zgovorne besede žirije, ki je Kosovo leta 2010 ovenčala s Stritarjevo nagrado, namenjeno prodornim mladim literarnim kritikom. V poplavi otroških in mladinskih knjig je danes res težko ločiti zrnje od plev, zato so Gajine smernice, na kaj biti pozoren pri tovrstnih knjižnih grižljajih, lahko marsikomu v pomoč … ali razmislek.

"Založniki so ugotovili, da slikanice prodajajo dobre ilustracije, in tako je vse več knjig na prvi pogled zelo privlačnih, v njih pa so lahko zelo šibka besedila. Za presojanje knjige v celoti jo je seveda nujno treba tudi prebrati. Ena izmed nadležnih zadev je na primer moraliziranje, česar je v otroški književnosti res veliko. V delu spretnega avtorja so vrednote seveda prisotne, a jih ne prinese na pladnju, ne žuga s pedagoškim kazalcem, ampak jih subtilno vplete v besedilo, tako da otrok nekaj dobi, a se tega morda niti ne zaveda, kajti zelo očitno moraliziranje lahko sproži samo upor," razlaga Gaja Kos.

Medved Pu in dogodivščine Muminov – otroške klasike Kot minus izpostavi tudi ponavljanje tem, včasih celo konceptov in idej, kar podkrepi s primerom slikanic, v katerih se neka žival odpravlja na (zimsko) spanje, ampak dejansko ni zaspana, zato se klati naokoli ali uganja vragolije … "Ko vidimo prvo takšno, je lahko simpatična, ko jih preberemo deset, pa vidimo, da avtorjem bodisi manjka izvirnosti bodisi premalo berejo, ker še niso ugotovili, da je tega na trgu že ogromno."

Najočitnejše slabosti se kažejo na ravni oblikovanja in ilustracij: "Mislim, da se premalo pozornosti namenja oblikovanju knjig, izbiri fontov, postavitvi besedila in povezanosti ilustracije in besedila. To niti ni tako presenetljivo, glede na to, da ima le ena slovenska založba likovnega urednika." Kot potencialni znak za prvi alarm omenja tudi bleščice v knjigah. "Ponavadi se izkaže, da so z bleščicami opremljene knjige brez 'pametne' vsebine, so pa bleščice nekaj, kar v praksi začara vsakega otroka, da hoče imeti točno to knjigo in ne neke druge, pa čeprav je vrhunska," lahko slišimo iz ust uveljavljene literarne kritičarke, za katero so Medved Pu in dogodivščine Muminov otroške klasike, ki bodo večno imele enako močan naboj.

Tanka meja med kritikom in kritizerjem Med kritištvom in kritizerstvom zna biti le tanka meja, zato Kosova izpostavlja, da mora kdorkoli, ki se ukvarja z literarno kritiko, v prvi vrsti veliko brati, kajti le tako bo sposoben postavljati stvari v prave kontekste, umeščati posamezna dela v širšo sliko. "Bistveno je, da zna kritik utemeljiti vsako sodbo, ki je bodisi pozitivna bodisi negativna, in da stoji za svojimi argumenti. V tej točki so razlike med kritiki in kritizerji, ki vse površinsko potolčejo, ne da bi povedali, zakaj je nekaj slabo, zakaj jim ni všeč. Poleg tega mora dober kritik razločevati med tem, kaj mu je osebno všeč in kaj je dobro."

V maniri argumentiranja tudi sama brž pristavi, da ji na primer ni najbolj blizu fantastika, ampak se zaveda, da so v tem žanru nekatere knjige dobre, druge pa ne, in če bi pisala kritiko takšne knjige, bi svoje mnenje podkrepila z razlago, zakaj tako misli, ne glede na to, da ji ta žanr ni preveč pri srcu.

"Dobri avtorji dokazujejo, da je še mogoče najti sveže ideje" Gaja Kos je v vode literarne kritike zaplula v reviji Literatura, nadaljevala v Dialogih, Ampaku, Sodobnosti, reviji Otrok in knjiga in Književnih listih, vsak teden jo najdemo tudi v Priporočeni kulturi v Nedelu – kot kritičarko literature za odrasle ter otroške in mladinske literature, med katerima kritiško praktično ne dela razlik: "K vsaki knjigi, pa naj bo roman za odrasle ali otroški roman, pristopim enako. Razlika nastopi pri ilustriranih knjigah in slikanicah, kjer je treba upoštevati še ilustracije in oblikovanje, torej tudi vizualno podobo knjige."

S tovrstnimi izzivi je nenehno v stiku tudi kot urednica za otroško in mladinsko književnost pri Miš založbi, kjer se srečuje tudi s pomanjkanjem izvirnosti in samokritičnosti slovenskih avtorjev. "Prva težava, ki se mi pokaže ob prebiranju rokopisov, je, da avtorji teh del premalo berejo. Ponujajo nam dela, za katera mislijo, da so enkratna, domiselna, da takšnih še ni bilo, pa smo nekaj zelo podobnih že prebrali v natisnjeni obliki. Mislim, da je bistveno, da veliko bereš in sam dobiš občutek, kaj je že na trgu, da zaslutiš, kaj je morda res izvirno. Drugo je pomanjkanje samokritičnosti, kar bi se dalo omiliti s tem, da daš besedilo v branje še nekaj ljudem, ki imajo distanco do njega, preden ga pošlješ na založbo. No, nekateri to morda naredijo, pa ne pride v dovolj kritične roke ..."

Pomanjkanje samokritičnosti se v dobi serijske samozavesti zdi vsesplošen pojav, bolj pa se iskri vprašanje, kaj je danes, ko je napisano že praktično vse in je proizvodnja knjig neulovljiva, sploh še izvirno. "Ravno dobri avtorji dokazujejo, da je še mogoče najti sveže ideje. Izvirnost se lahko skriva v konceptu, nekem obratu, detajlih; vsega se verjetno res ne da vedno na novo odkriti, a mislim, da je izvirnost na nek način neizčrpna," ostaja optimistična poznavalka otroške in mladinske književnosti, ki poudarja, da imamo tudi v slovenski knjižni beri za otroke in mladino primerke, ki se lahko kosajo s svetovno mladinsko književnostjo. V ta razred lahko mirne duše uvrstimo tudi njen knjižni prvenec Grdavši, ki se z razposajenimi in vedoželjnimi škrbastimi kosmatinci v glavni vlogi kaj hitro usede v bralčevo srce.