Duhovito in prodorno o srečanjem med igralcem in gledalcem

Jensu Roseltu, nemškemu gledališkemu teoretiku, dramaturgu, dramatiku in kritiku, nič gledališkega ni tujega, o njem pripoveduje Janez Pipan. Režiser, ki je na njegova teoretska, duhovita in pronicljiva dela naletel že pred časom, je prav sam v slovenskem prostoru nanj opozoril.

V Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega je pod urednikovanjem Petre Pogorevc izšlo Roseltovo delo Fenomenologija gledališča, ki ga, kot zatrjujejo urednica, prevajalka Mojca Kranjc in pisec spremne besede Janez Pipan, odlikuje z duhovitostjo prepletena znanstvena tehtnost in lucidnost.

Gre za delo, ki v prostor gledališča vstopa skozi položaj občinstva, pravi urednica knjige. "Znanstveni fokus avtorja je radoveden, sega široko naokoli in zanimajo ga čisto vse perspektive, prek katerih lahko pogleda na srečanje med igralcem in gledalcem," pozicijo pisca predstavi Pipan. Tako se vprašanja, kako se predstava zgodi, razmišljanja o tem (imaginarnem) prostoru med odrom in avditorijem, ne loteva le skozi fenomenologijo, filozofsko disciplino, temveč tudi čez druga interpretativna humanistična orodja, pa tudi skozi psihologijo, sociologijo, lingvistiko, študije spolov, zgodovino in teorijo gledališča.

Radost gledanja gledaliških predstav Pri avtorju je mogoče skozi besedilo začutiti veliko radost gledanja, užitek spremljanja predstav, je jasna Mojca Kranjc. V njegov živ slog je ta užitek tako zapisan, da je s pisca preskočil na prevajalko, ta pa upa, da bo tudi na bralce – tako na strokovno kot na ljubiteljsko gledališko občinstvo.

"Prevajanje je samotno opravilo in se dogaja v intenzivnem razmerju med avtorjem in prevajalcem. Gre za dinamičen, lahko konflikten odnos," pravi Mojca Kranjc, ki med prevajalske užitke Roseltovega dela prišteva njegov slog. Ta znanstveni diskurz vnaša svojstvene in različne jezikovne lege in je ravno zaradi tega berljiv za širok krog bralcev.

Invetura gledaliških fenomenov Ne glede na naslov knjige Fenomenologija gledališča delo Jensa Roselta ne pomeni filozofske knjige s področja fenomenologije, temveč teatrološko študijo, ki se navezuje na fenomenološko tradicijo, pri čemer pa se giblje med filozofskimi razmisleki in znanstvenim vedenjem. V njej, kot je med drugim zapisal Pipan, avtor skozi bravurozno dramaturgijo, mnoštvo podatkov, erudicijo in teoretske izpeljave opravi nekakšno inventuro različnih gledaliških fenomenov 20. stoletja, od lutkovnega gledališča do performansov.

Med teorijo in prakso Z delom Fenomenologija gledališča je bil Jens Roselt leta 2008 habilitiran na Svobodno univerzo v Berlinu. Sodelovanje z ugledno profesorico Erike Fischer-Lichte mu je prineslo uvrstitev v prvo ligo nemške teatrologije.

Gre za izjemno produktivnega teoretika, ki je v desetletju in pol objavil enormno število znanstvenih razprav s področja estetike sodobnega gledališča in performansa, fenomenologije, zgodovine in teorije igre, gledališkega prostora, analize predstav in podrobno. Medtem ves čas deluje tudi kot gledališki praktik: dramaturg, dramatik, kritik in prevajalec. Pred leti je bil tudi igralec, režiser še ne.