69. zgodba: DREVO, KI JE POZABILO NA JESEN

Kolesa karavane so ob zvokih žvižgov in kopit mečkala vlažno jesensko listje. Popotniki so bili zaviti v kožo in volno, hladen jesenski veter pa je neumorno klatil izmučeno listje z vej. Potovali so po vijugasti stezi skozi redek gozd in se bližali sivozelenemu jezeru, naenkrat pa je pod kolesi završelo in karavana se je nenadno ustavila. Vsi popotniki so osuplo strmeli v isto točko, plahte vozov pa so pokukali radovedni otroški obrazi. Strmeli so v gozd ob cesti, v katerem se je kakšnih sto metrov v notranjost brezbrižno v vetru zibal ogromen razvejan hrast. Njegovi svetlo zeleni listi so vpijali še zadnje sončne žarke in se čvrsto stegovali k meglenem nebu. Vodja karavane je z gibom roke ukazal, naj se vozovi raztovorijo, živali pa odpočijejo. Medtem ko so popotniki prelagali usnjene vreče, žaklje in zaboje s hrbtov divjih konjev in alpak, si je vodja karavane pobliže ogledal nenavaden hrast, ki se je upiral letnemu času uspešneje, kot njegov korak vetru. Kontemplativno motrenje vodje je pretrgal smeh in topot otrok, ki so prihrumeli do drevesa, preskakovali korenine in začeli luščiti skorjo z njegovega debla. Živozeleni hrast je v kontrastu do okoliških jesensko obarvanih in površno oskubljenih dreves deloval mogočno in popotnikom vlival upanja v njihova utrujena srca. Uprl se je času, mu v bran postavil svoje močne veje... ali pa je čas zgolj pozabil nanj. Popotniki so se že vrsto let spraševali, kam jih bo privedla življenska pot in marsikdo je že pozabil, zakaj sploh potujejo – zato so družno odločili, da je to tisti kdaj, katerega so iskali. Ko je od sonca nizko na horizontu ostal le še živo rdeč medaljon, so bili že vsi vozovi raztovorjeni, živali pa so se napajale ob hladnem jezeru. Odrasli so postavili že kakšnih ducat bivakov iz palic in plaht, otroci pa so se zapodili v lov na gozdno jagodičevje. Nato je padel mrak, veter je usahnil, sredi vasice je zagorel ogenj, na nebu pa so se pojavile prve zvezde. Tudi kresnice so pokukale iz gozda in se plaho približale bivakom. Tisto noč je veliko popotnikov imelo preroške sanje. Ko so jutranji žarki oblili rosni travnik in prebodli senčen gozd, so popotniki že obkrožili nenavadni hrast, se stegovali k njegovim vejam in preučevali njegove svetlo zelene liste. Pogovori so v glavnem zadevali najnovejšo najdbo, pojavile pa so se tudi prve s sanjami povezane teorije o tem, kaj to drevo sploh je in kaj za njih pomeni. Pred obrokom – na ognju so spekli kostanj in lisice – so nekateri celo okrasili svoje bivake z zelenimi hrastovimi listi. Vodja je opoldne ukazal postaviti nizko ograjo okoli drevesa, sam pa je na korenine ob deblo položil gladko jezerno kamenje. Ko so zvečer starešine na ograjo pobesile še vrsto lantern, je že vse skupaj spominjalo bolj na kakšno svetišče, kot pa drevo. Za večerom je prišla noč in ljudje so zaspali – a tokrat s srci, polnimi ognja in ustvarjalnosti. Naslednjemu dnevu je bilo usojeno, da ponovno zaznamuje življensko pot popotnikov. Mlada vas se je prebudila preobražena v ogromno slikarsko platno. Otroci so namreč že na vse zgodaj porisali bivake in priveze za živino z najrazličnejšimi barvami. Spravili so se celo na šotor vodje in ga prekrili s čečkarijami, pa tudi nekaj bolj ali manj posrečenimi risbami dreves. Ko so odrasli pripravljali jutranji skupinski obed, je nekdo izmed njih opazil, da del ograje poškodovan. V trenutku je celotna populacija bila na nogah, vodja pa je izbral izmed vseh štiri pomočnike, ki mu bodo pomagali priti stvari do dna. Na ogorčenje mnogih so prav kmalu odkrili, da ni pokodovana zgolj ograja, ampak tudi sam Pomladanski hrast (tako so mu namreč pravili). Dobro se je videlo, da je bil del debla načet z nekakšnim ostrim predmetom in ne s kramplji gozdne živali. V vasi se je vnela burna razprava. Šele popoldne, ko se je ozražje dodobra shladilo in mrzel veter pregnal vsaj polovico popotnikov v svoje bivake, so se ohladila tudi njihova srca. A ne za dolgo... Vodja je k ognju pristopil s težko novico – med vaško debato so preiskali bivake in našli kosce hrastovega debla pri dveh družinah. Vas se je zavila v molk in storilce so privedli k ognju. Nastopila je noč in za njo jutro, ki je obsijalo do tal požgana bivaka nekje sredi vasi. Ta dan se je nad vas spustil globok mraz in opoldanski veter je prinesel prve snežinke. Gozdno drevje je le še tu in tam krasil kakšen zguban rjav list, Pomladanski hrast pa je svoje darove še vedno krepko stegoval k šibkem soncu. Ograje, ki je obdajala hrast, ni bilo več. Od njegovega debla se je plot na obe strani raztezal vse do roba vasi, okroglo kamenje pa je krasilo le še polovico njegovih korenin. Vas je bila razdeljena na dvoje, in čeprav je ena polovica ob večerih vztrajno nosila lanterne k drevesu, je lubja in listov zmanjkovalo na obeh straneh. Tudi obedi so bili skupni in otroci so se še vedno igrali med seboj. Z naslednjim dnem, ko je zima pritisnila na gozd in travnik ter zamrznila jezero, je pritisnila tudi na srca ljudi in jih ohladila. Opoldne so podrli plot in zvečer so ob ognju že pripovedovali zgodbe o drevesu in njihovem izvoru. Starešine so jih ponoči zapisale na živalsko kožo in zvezale v knjige, vodja pa se je zaprisegel, da jih bo od tistega dne redno pripovedoval ob večernih obredih. To noč na nebu ni bilo zvezd in vas se je zjutraj zbudila v meglo. Megla je bila tako gosta, da so popotniki komaj videli svoj korak. Vodja se niti spravil ni iz šotora in za lov so izvolili dvakrat toliko ljudi, kot do sedaj – a nalovili niso nobene lisice. Vse so se namreč poskrile pred meglo in tudi kostanja so nabrali vsaj pol manj kot pretekle dni. Po skromnem obroku so odrasli odšli poskrbeti za živali, a naleteli so na grozljiv prizor. Polovico živine je pomrlo – z jezerom vred so zmrznile tudi njihove duše. Na ta dan popotniki niso prižgali ognja, niti pripovedovali zgodb. V hladnih bivakih so zaspali s hladom v srcih in le polovica se jih je prebudila v presenetljivo toplo zimsko jutro. Ljudstvo je ta dan odšlo, razen nekaterih izjem, družno na lov in nalovilo dovolj lisic za vsaj tri polne obroke. Gozd in vas sta se, prekrita z odejo snega, spokojno lesketala v opoldanskem soncu in otroci so raizgrano lomastili po gozdu ter vrezavali simbole v sneg. Tudi vodja je prišel ta dan na plano in spregovoril nekaj besed s starešinami. Po opoldanskem obedu so se popotniki ponovno zagledali v enigmatičen hrast, okoli katerega so zgradili svojo vas – še vedno je nosil svetlo zelene liste in še vedno jih je stegoval k toplem soncu. Ta trenutek se je nekaj zdrznilo v njihovih srcih. Bila je zavist in bila je radovednost. Kdo si, hrast, in zakaj si postal središče našega življenja. Zakaj tvoja duša ni prikovana na okove časa in kako globoko v tvojem deblu leži tvoja skrivnost? A skrivnost ni ležala niti v sami sredici debla, niti v njegovih svetlih listih. Ostanke hrasta so popotniki uporabili za zadnje ognjišče, se nasitili in zaspali. Nočno nebo so ponovno okrasile zvezde in v sanjah se je vodji prikazal duh Pomladanskega hrasta. Spregovoril je: »Vodi ljudstvo proti goram, naprej. Ne ustavi se nikjer za dalj časa, saj ti si popotnik in ti se nikoli ne boš ustalil.« In naslednje jutro je karavana vpreženo čakala, da so se vkrcali še zadnji popotniki, nato pa odpeljala v daljavo – proti goram.