Villa Magdalena: zagorska kuhinja, ki si želi več

Krapinske in Tuheljske toplice so res na meji s Slovenijo, a se za zdaj z našimi še ne morejo meriti. Naša letovišča, pa naj gre za Moravce ali Rogaško, lahko ponudijo veliko več zdravja in zabave, pa tudi sama zasedenost je pri nas bistveno večja. Izjema je Villa Magdalena. Ta hotelček na hribčku v samem središču Krapinskih Toplic naj bi poskušal dati največ v Hrvaškemu Zagorju. Gre za moderen objekt, ki ponuja kompletno wellness dejavnost, ob tem pa tako avstrijski kot hrvaški ocenjevalci postavljajo njihovo kuhinjo med najboljše na Hrvaškem. In nas je bolj kot masiranje stopal in brbotanje malih bazenčkov (v dnevnih sobah) zanimala ravno malica.

Villa Magdalena Mirna ulica 1, 49217 Krapinske Toplice, Hrvaška

Telefon: 00385 49233333 Elektronska pošta: info@villamagadalena.net

V jedilnico se morate sicer pripeljati z dvigalom, kar obisk sicer pomembno zakomplicira, je pa zato z balkona jedilnice lep razgled na hiške in hribčke Krapinskih Toplic, ki mimogrede ležijo v osrčju Hrvaškega Zagorja, evidentno ene revnejših pokrajin pri sosedih. Na žalost se je naš prt že srečal z bučnim oljem, zobotrebci in sol in poper pa so bili kar preveč poudarjeno na svojem mestu. V ozadju je pela nekakšna sodobna wellness glasba, spredaj pa je televizija prenašala tekmo hrvaških klubskih rokometnih prvakov. Lepa tekma, a morda nepotrebno izpostavljena v sobani enega najboljših "malih hotela u Hrvatskoj" (malih hotelov na Hrvaškem). Še ena pripomba na jedilnico: z aviona se vidi, da gre za prostor, v katerem hotelski gostje jedo zajtrke, kar da človeku nekakšen občutek, da mora hitro končati z malico.

Ampak mi in rokometaši Zagreba se nismo dali. In, to pa lahko potrdimo, jedli smo dobro in morda gre za najkreativnejše hrvaške poskuse (poleg žal že pokojnega puljskega Valsabbiona). Ponujajo tri menije in mi smo se lotili lokalnega – zagorskega menija, ki je bil sicer krajši kot šefov ali sezonski, a ko smo mu dodali (pozneje se je izkazalo izvrstno) rižoto z muškatno bučko, kostanji in slanino, je dobil tako na dolžini kot na kakovosti. Šefov meni se je namreč zdel preveč kičasta kombinacij morja, gob in žara. V meniju Jesen–zima 11–12 pa je kraljevala skoraj humoristična Ploča Janica s slanino in sirom. Zanimivo, da v začetku brez sramu ponudijo medico in viljamovko, ne iz Badla, iz Fructala. Kakorkoli že, po pozdravčku (v šunko so zavili slive in dodali korenček z zeljem) so nam ponudili sveže solatke, ki so lahko predjedi ali pač zelo sočne priloge. Prva solata: radič, kombiniran s sušenim in svežim paradižnikom, zraven pa popečen mladi kravji sir, domače bučno olje in sladek balzamični kis. Tudi pri drugi, Zagorski solati, smo zabeležili nekaj koščkov popečenega mladega sira, pa šunko, motovilec, korenje s sezamom, hrenovo kremo in bučno olje. Vse to pokrivajo z lokalnim sivim pinotom Libertin Bolfan, ki pa na žalost po kakovosti ne more pokriti kreativnih poskusov šefa kuhinje.

Zamenjali so ga s chardonnayem Sur Lie iz Djakova, ki je dražji, a le odtenek manj kisel, še posebej, ker ponudijo sladko bučno juho, v kateri plavajo pomembni kosi čebule. Bučna juha je pomemben del zagorske kuhinje in pripravili so jo po svoje, ampak res dobro. Nič slabša ni bila kisla zeljnata juha, ki so jo opremili s fižolom in slanino. Imajo še juho s štruklji, gobovo juho in res težko hruškovo juho z gorgonzolo. Ob rižotah in lokalnih testeninah, ki jih pripravljajo tako s smetano kot skuto, tako z gobami kot s piščancem ali klobaso, si človek ne more pomagati in naroči. Naša, že omenjena rižota z bučami in kostanjem z ravno prav pripravljenim, ne premehkim ali prevodenim rižem je bila pravo okno v svet.

Naslednje vino, ki se ni obneslo, je bil cabernet Vuglec breg, omizje ga ni spilo niti pol kozarčka in natakarji so ga jadrno nadomestili z merlotom iz Kutjeva, da bi fileja purana in piščanca v omaki iz šampinjonov z jurčki in lisičkami dobila oporo, če je nista s čipsom z bučnimi semeni in s (hišnim) korenjem s sezamom. Merlot, najboljše vino večera, se je srečal še s prašičkom v paradižnikovi omaki, ki je sicer parodirala kečap, a mu je bila preveč podobna, zraven pa so na kockice nasekali paprike, bučke in jajčevce. Bogate porcije, morda celo kakšna jed preveč, čeprav nismo poskusili tistih reči, ki so se nam zdele po kmečko težke, recimo zapečenih štrukljev z domačo šunko, pri sladicah pa tudi ne kostanjevega pireja s čokoladnimi kompozicijami.

Smo pa dobili na koncu vseeno dovolj dobro lokalno (sladko) vino muškat Bolfana Libertina, zraven katerega so ponudili bučno torto v treh slojih (biskvit, plast buče, na vrhu mus iz bele čokolade), polito z bučnim oljem. Klasični skutni torti pa so dodali ingver in omako gozdnega sadja. Cena obroka brez vinskih in vodnih dodatkov je znesla okoli 50 evrov na osebo.

Povzetek

Lokalna, razmeroma težka kuhinja, ki jo lajšajo s sodobnimi prijemi in sezonskimi dodatki. Solidne predjedi in zabavne sladice, pa tudi sicer očitna želja, da bi ponudili več od okolice.

Vinska karta je solidna, ponujajo najboljša hrvaška vina (Istro, Slavonijo, Dalmacijo), pa nekaj lokalnih zvarkov in nekaj tujih vin. Je pa res, da so dobra vina draga.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.