Turistična kmetija Šeruga: po domače med potočki in tratami

In njihove slave se še posebej zaveda naš dolenjski informator, ki je kar nekaj časa vztrajal (v začetku leta so bili veliko zaprti), da se odpravimo, po seriji bolj "nobel" gostiln, na operacijo po šentjernejskem nižavju. Dejstvo je, da se Dolenjci prebujajo. Novak, Repovž, Rakar, Vovko pa tudi Debeluh so v rahli ofenzivi. Večino zaustavlja povprečna vinska ponudba, a tudi tukaj gredo stvari počasi naprej. Toda pri Šerugovih je bolj od alkoholnih hlapov pomembna okolica domačije.

Tako romantično žuborečega potočka, čez katerega je speljan majav lesen mostiček, ki deli domačijo od gozda, si res nisem predstavljal. Tu je bil pred dolgimi leti tudi mlin. Informator, ki je imel na tej lokaciji pred časom interno poročno malico, pa je ponavljal: "A sem ti rekel, a?" "Ok, seveda si …" Ampak vseeno si nisem predstavljal, da bo kmečko dvorišče s potočkom spremenjeno v tako ličen park in (priznam) tudi tega ne, da poleti ta velika kmetija, kjer imajo tudi sobe, gosti v glavnem tuje, miru željne goste. Bravo, fantje. Mimogrede, na travi je ves čas, ko smo pregledovali dvorišče, dremal hišni zlati prinašalec in tiste pol ure, ko smo si ogledovali okolico, ni niti trenil z očesom, kaj šele, da bi zalajal. Priden.

Kaj pa hranjenje? Tisto popoldne, pa tudi na splošno se zdi, da se pri Šerugovih malica bolj popoldne, ne zvečer, je gospodarica na mizo najprej prinesla komaj obvladljive alkoholne naloge: borovničevec, zeliščno žganje in viljamovko. Vse moramo poskusiti in čeprav se je naša ekipa malce po ljubljansko branila, smo do konca malice poskusili vsak kozarček, večina pa več kozarčkov žganic.

Ampak popoldne je bilo dolgo in žganje je bilo šele začetek. Stvari smo po malem reševali z domačim jabolčnim sokom in vodo, sedem kosov pribora že na samem začetku pa je nakazovalo, da se bo jedlo tako, kot se spodobi na kmetih. Samo še za vino se moramo dogovoriti. Najbolje, da najprej poskusimo vse, potem pa … Polsladek Repičan od Prusa? Modro frankinjo? Cviček ali dolenjsko belo? Degustacija, ki jo mora začutiti še tako vsega vajen pivec. Kakorkoli že, modra frankinja je postala naše vino za sobotno popoldne.

Predstavitvi pijače so sledile tri vrste kruha, ki so se imele nalogo, da se srečajo s hladnimi jedmi: sadni kruh, rženi kruh in koruzni kruh. Del omizja se je onesveščal ob sadnem kruhu, osebno pa mi je rženi bolj ustrezal k trem paštetam, ki so prispele na mizo. Telečja pašteta z gobami, jetrna telečja pašteta in telečja pašteta. Za bolj vešče jedce pa še nekaj domače klobase, nekaj bučk in zaseka.

Porcije so bile velike, a nič proti goveji juhi. Ta ni skrivala sestavin, ki so jo bogatile. Prava barva, pravi vonji, pravi okusi. Aja, za vsakega kakšni trije krožniki. Frankinja se je prevešala v drugo fazo, na mizo pa so prispeli ajdovi in sirovi štruklji v družbi zelenjave na omaki iz peteršilja in jurčkov. Poezija popoldneva, da ne rečem hit popoldneva, celo bolj kot cvetober najlepših slovenskih narodno-zabavnih in dalmatinskih estradnih melodij, ki so se razvile ob slavju, ki ga je imela velika, neustrašna, a simpatična družba v sosednji sobi.

"Saj lahko navijemo malce svoje muzike?" je vprašala organizatorka slavja. "Seveda." In Stavros je srečal Slaka, Slak Avsenika, Avsenik pa Straussa … Naša ekipa pa je srečala resno dozo zelene solate z zeljem. Vitamini morajo biti, še posebej, če se potem na mizi znajdejo tri tako velike plošče. Kak ducat kosov pečene teletine, ki so se okopali v lastni in v smetanovi omaki. To je bil prvi pladenj. Na drugem pa mlada kokoš, oziroma starejši piščanec, pečen in polnjen po klasičnem receptu s kruhom. Poseben pladenj so si zaslužile tudi priloge: velika krompirjeva pogača, ajdova kaša, korenje, koleraba, stročji fižol, grah ... Ja, seveda, na vsakem pladnju je še nekaj ostalo.

Za konec smo se veselili še nekakšne pite ali bolj kombinacije pite in jabolčnega zavitka. Še nekaj sladkega belokranjca in bili smo kot novi. Še posebej, ko smo videli, da račun ne preseže dvajsetih evrov na osebo in da je vsa pijača (ni je bilo malo) stala smo še kakšnih pet evrov ... Pa še ena viljamovka za na pot? Prav, ampak samo še ena.

Toda dolenjski informator se ni dal, čez 20 minut smo že kupovali avtentične izdelke iz medu nekaj kilometrov naprej v Šmarjeških Toplicah. In tam nam je rahlo omotičnim od vse popoldanske hrane razlagal, da Rusi umirajo pri 45 letih, ker se napačno hranijo. "Aja? Ampak eno medeno žganje bomo pa vseeno še, saj smo na Dolenjskem."

Povzetek

Turistična kmetija, ki se v vsem lahko primerja s podobnimi zgodbami v naši okolici. Do skrajnosti urejena okolica in domača hrana. Predvsem izjemna pašteta in štruklji.

Vino se še ne dotika preostale ponudbe, čeprav je modra frankinja kar pitna. Verjetno bi kar cela regija potrebovala enoten načrt, kako bo ustvarila dobra vina in jih primerno predstavila.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.