Trattoria Alla Posta: v kraljestvu Marie Gilde

In gre zares, ob koncu več kot obilne večerje, ki stane komaj verjetnih 25 evrov po glavi, pride kuharica, gospa Maria Gilda Primosig, k mizi, oborožena z velikimi starimi knjigami in začne razlagati zgodovino beneških Slovencev. Nobenega dvoma ni, ima dokumente in zapise, ki dokazujejo, da smo bili na tem mestu že pred sedmimi in več stoletji, ko so beneški doži uradno zapisali, da so Slovenci v tem hribovitem delu med Čedadom in Tolminom zadnji branik pred Germani in da jim je treba pustiti avtonomijo in jezik. In ta jezik v Hlodiču še vedno govorijo, vsaj gospa Maria Gilda, ki pa predvsem izredno dobro kuha.

Trattoria Alla Posta

Clodig 22 (Hlodič) 33040 Grimacco (Garmak), Italija

Telefon: 0039 0432 725000

To smo vedeli že, ko smo se prebijali skozi ovinke, ki vas iz Čedada (lahko greste tudi prek Tolmina in na Kolovrat) peljejo skozi dolino ali bolje ozko sotesko reke Kozice. O tem, da v Trattorii Alla Posta izjemno kuhajo, so nas namreč podučili izbirčni briški vinarji (Gravner in Klinec), ko smo pred časom hvalili gostilno Sale e Pepe na sosednjem hribu in ko smo poskušali najti kak zgodovinski detajl o gubani, potici, ki so jo v sodobnem času očitno posvojili tudi Italijani. Kakorkoli, šli smo na zahtevno pot, ki zahteva celega človeka, in v enem najbolj nenavadnih krajev našli enega najbolj zanimivih degustacijskih menijev. Če pohitite in če dobite mizo, boste prav enakega dobili še nekaj dni v decembru, dokler traja dogodek Vabilo na kosilo, v okviru katerega gostilne v teh krajih ponujajo jesensko obarvane jedi.

Gostilna ima dva prostora, tistega ob točilnem pultu, s starim kaminom in tremi mizami ter tistega v veliki jedilnici, kjer je prostora za kakih 50 lačnih gostov. Tistega večera nas je bilo skupaj kakšnih dvajset, obeh jezikov, našega in italijanskega. Kuharica je pri vsaki mizi naštela vse, kar ima, in vse, kar je imela, je tudi postregla. Ducat jedi se je na koncu izkazalo za veliko, a k sreči ne preveliko izkušnjo. Vinska karta, morda je to še največja težava, pa je komaj spremljala toliko različnih domačih jedi.

Začeli smo s solidnim tokajem, ki ga za hišo pripravlja Magnolia z bližnjih čedadskih gričev (Spessa di Cividale, na pol poti iz Krmina). V drugi fazi pa smo se odločili za konkretnejši Primosicev chardonnay (Oslavje), ki morda niti ni bil boljša odločitev. To sta edina vinarja, ki sta bila na voljo, a, kot rečeno, je bila pri jedeh izbira veliko širša. Začeli smo s skuto na kremi iz paprike, ki je spremljala (hišni) zavitek z rukolo. Strašna reč in ena redkih jedi, ki opravičuje obstoj rukole. Nadaljevali smo z dušenim vitlofom, z rahlo belo polento in z lokalno klobaso v smetanovi omaki s cimetom. Po prihodu Primosicevega chardonnaya je na mizo prispela tudi palačinka z rdečim radičem in naribanim sirom, zgodbo pa so nadaljevali s krompirjevimi svaljki s hruško, sirom in komaj opazno slanino.

Gospa Maria Gilda razume svoj posel in niti za trenutek ne igra moderne degustacijske gostilniške zgodbe. Njeni recepti so preživeli stoletja, njene jedi pa so vseeno sveže, a na srečo ne tako obilne, kot so bile v časih, ko so morali jedci za vsak obrok sproti zaslužiti. Tudi porcija ričeta, ki je sledila, je bila majhna in ker je vanj namešala tudi nekaj rdeče pese, je dobil barvo, ki je na naši strani meje niti ne poznamo. Po sedmih ali osmih jedeh je kuharica napadla z najmočnejšimi orožji. Glavni hod je namreč sestavila iz štirih jedi. Prispeli so divji prašiček, telečja lička, kisli pire kostanja in krompirja, pa še žlica ali dve brovade, zaradi katere je bila vsa stvar primerno kisla. Kombinacije, ki jih ponujajo Pri pošti, držijo, jedec lahko poskusi veliko različnih jedi in ničesar ni preveč. Podobno je pri sladicah – gubane sicer niso imeli, dobili pa smo izjemno hruško, kuhano v amarettu in z močnim vonjem po vanilji, jabolko, popečeno z drobtinami, in prav posebno kremo iz amaretta. Mojstrsko. Škoda, da je pot proti domu tako dolga, sobe pa imajo menda v gostilni na voljo le poleti.

Povzetek

Trattoria Alla Posta ponuja beneško kuhinjo, ki je na trenutke videti kot kuhinja naših babic, a je na koncu očitno natančno pripravljena do zadnje začimbe. Postrežejo razmeroma veliko različnih jedi, na srečo v majhnih porcijah. Trudijo se z lokalnimi, domačimi sestavinami in z ugodnimi cenami. Edini meni, ki ga imajo, vsebuje vse jedi, ki jih imajo, in nanese 25 evrov na osebo.

Vina so lahko od bližnje Magnolie ali Primosica iz Oslavja, kar je ob tako resni kuhinji seveda premalo, ne glede na to, da gre za solidne in, za naše kraje, poceni kapljice.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.