Tihi večeri s "pohano" posebno

Ali se spominjate besede stabilizacija? Pravzaprav obdobja, ko je bila stabilizacija nenehno v zraku. Vse je bilo stabilizacijsko – proizvodnja, družba, prihodnost, sedanjost, celo čokolada. Ok, ta ni bila več čokolada, temveč sladkorna tablica, neposrečen ponaredek brez kakava. Edina Milka, ki so jo poznali otroci, pa je bila Milka Planinc. To je bilo tisto čudovito zadnje obdobje Jugoslavije, ko v trgovinah večino časa ni bilo moke, sladkorja, pralnega praška in olja, pa je delovno ljudstvo vseeno srečno gradilo hiše in zrlo v svetlo prihodnost. Stabilizacija pa je bila le besedni evfemizem za revščino. Tako kot je zdaj recesija. Nek pametni spiner oziroma v tistih časih še ideolog si je izmislil besedo, ki v svoji kompliciranosti da vedeti, da gre za strokovni termin, tako da ima ljudstvo do nje lahko vse dolžno spoštovanje in absolutno ne dvomi, da gre za nekaj pomembnega. Taka beseda zaradi nekontrolirane čezmerne uporabe zaznamuje dobo. Stabilizacija in recesija se v svojem bistvu niti ne razlikujeta veliko. V obeh primerih gre za obdobje, ki povprečnemu posamezniku ne prinese blaginje, temveč varčevalne prijeme tudi pri prehrani. Edina razlika med njima je, da v času stabilizacije hrane v trgovinah preprosto ni bilo na razpolago, v času recesije pa je, a si jo posameznik ne more več kupiti. Kar se pozna tudi pri vsakodnevnih obrokih. Ustvarjalno je treba uporabiti cenene potrebščine, denimo posebno salamo. Ker je bolj prefinjenega okusa kot mesni narezek ali mesni sir, jo imajo radi tudi otroci. Zato ni čudno, da je v ocvrti obliki postala zvezda stabilizacijskih večerij, tako da ni razloga, da se ne bi uvrstila tudi na recesijski jedilnik.