Špinačna pita ali špinačni burek?

Med prvo svežo zelenjavo je špinača. Legendarna zaloga železa, ki otroke naredi močne, kot je močan Popaj. Verjetno ravno zato, ker so starši obsedeni s tem, da morajo otroci jesti špinačo, je ti ne marajo in zeleno omako veselo mečejo po tleh.

Toda špinačo se lahko zapakira tudi v res dobro obliko. V špinačno pito, recimo. Spanakopita je ena od tradicionalnih grških jedi, ki mora biti na jedilniku vsake grške restavracije na svetu. Možno je, da je špinačna pita pravzaprav le špinačni burek, le da je razlika v poimenovanju sira, ki se ga vmeša med špinačo. Ali v obliki, saj je spanakopita lahko tudi v malih trikotnikih. Ali pa v testu, saj je lahko narejena tudi iz listnatega testa. Razlika je seveda tudi v tem, da ima grška pita starodavno, pa čeprav nepreverjeno poreklo. Legenda je mitološka: na pogrebni slovesnosti kralja Midasa, tistega, ki je hotel, da se vse, česar se dotakne, spremeni v zlato, in je imel v lasti gordijski vozel, naj bi poleg medenega vina jedli nekaj podobnega špinačni piti. A ker je Midas živel v Frigiji, to je današnji Anatoliji, je prav gotovo, da so jedli špinačni burek. Tudi sodobni kulinarični zgodovinarji so mnenja, da je grška špinačna pita pravzaprav turška in ni drugega kot burek.

Ne glede na poreklo pa je zdaj čas za špinačni burek ali pito.