See Restaurant Saag: prestiž ob Vrbskem jezeru

Moderna kuhinja na senčni strani Alp že nekaj časa bega naše uredništvo. Ob meji, tam, do koder še sežejo naši zapisi, imajo nekaj izjemnih restavracij, ki preprosto rečeno niso za vsak žep. Tipičen primer je restavracija ob Vrbskem jezeru, o kateri pišemo danes. Ne verjamete? Najdražji meni za eno osebo stane orjaških 260 evrov, a treba je priznati: ima ducat in pol različnih večjih in manjših hodov, kozarec šampanjca za uvod, vinsko spremljavo po izbiri hiše in še njihovo kuharsko knjigo s podpisom šefa Huberta Wallnerja dobite za domov. Če vam kriza še ni odrezala kril, priporočamo.

See Restaurant Saag

Saag (Žaga) 11 9212 Techelsberg am Wörther See (Teholica ob Vrbskem jezeru), Avstrija

Telefon: +43 4272 43501

Naše omizje je bilo bolj previdno. Namenili smo se pomalicati meni s šestimi hodi. Cena brez pijače je bila še vedno krepkih 78 evrov na osebo, pa naj gre za jezersko-morske, mesne ali zelenjavne jedi. Za začetek so natočili Sacchetov prosecco Fili, radi pa ponudijo tudi (vinske) koktajle, v našem primeru je bil to bellini. Sledili so pozdravčki iz kuhinje, kakšnih devet, deset jih je bilo. Majhnih, a učinkovitih. Recimo čvrsta pena iz avokada in paradižnika, lokalna koroška slanina, škrniclji z gobicami in lokalnimi rožicami, postrv z algami … Majhni izumi, ki so jim ob koncu dodali hlebček toplega domačega črnega kruha in velik nož, da smo ga sami narezali in namočili v gorčico oziroma maslo.

Če smo odkriti, pogled na jesensko jezero pred restavracijo ni tako atraktiven kot recimo na Bledu ali v Bohinju, je pa dejstvo, da je pogled na vinsko karto mnogo bolj razburljiv kot v naših turističnih središčih. V kleti bojda hranijo med 600 in 700 različnih etiket: imajo vse popularnejše šampanjce, tudi takšne, katerih cene se pišejo v štirih številkah.

Imajo kakopak tudi vse pomembnejše Avstrijce vseh mogočih letnikov, veliko Bordeauxa, Burgundije in Italije, za okus tudi nekaj novega sveta, od naših pa poznajo Marjana Simčiča in ormoški Verus. Omizje se je v začetku odločilo za belo vino, za aktualni letnik Tementovega morillona. Samo v pojasnilo, Tement je trenutno eden najbolj cenjenih, pa tudi najbolje ocenjenih vinarjev na avstrijskem Štajerskem, njegova moderna klet je zgolj nekaj metrov čez slovensko-avstrijsko mejo.

In kaj smo ob Vrbskem jezeru jedli? Prva jed v mesni različici menija so bila (menda ekološko pridelana) gosja jetra z rezino lubenice, ledom, kakavom in deteljo, prva ribja jed pa postrv s kaviarjem cipljev, deteljo, pasijonko, ingverjevim sorbetom, rdečo peso in koščki kumare. Po eni strani so jedi zapletene, po drugi strani pa se mojster Wallner osnovnih sestavin največkrat niti ne dotika in priloge oziroma izume zgolj pristavi na krožnik. Sledile so juhe, na eni strani ostra mešanica mladega korenčka in paradižnika s koščki tatarca in karijem, na drugi strani skoraj klasična škampova.

Aktualnemu Tementovemu morillonu je sledil njegov predhodnik, letnik 2011, ki se je soočil s prašičkom, vodno krešo, pire krompirjem, kroketi, slanino in pršutom. Morda je to čas, da povemo, kako tovrstni degustacijski meniji pri sosedih ne pomenijo nobenega nategovanja s hrano, ki je je komaj za grižljaj. Jedi niso le izvrstno pripravljene in vrhunsko oblikovane, ampak tudi konkretne. Napisano velja tudi za postrv z lisičkami, zelenjavo, jajčnimi testeninicami in pirejem.

Po predjedeh so pripravili hišni sorbet iz ingverja in (čudodelne) kombuče. Je pa treba na tem mestu priznati, da nismo, vsaj na hitro ne, niti povsem ozdraveli niti povsem shujšali. Obratno, zaželeli smo si rdečega vina. Priporočili so Schwarz Rot, zweigelt iz vinogradov ob Nežiderskem jezeru iz davnega leta 2003, ki se je izvrstno rimal z govedino na mehki špinači z brokolijem in zeleno. Na drugi strani mize so popekli ne prevelik kos ščuke in ga položili na vlivance, zraven je bil žafran, sodelovale so školjke.

Nov sorbet iz pomaranče in korenja je imel namen opozoriti, da smo v zadnjem delu hranjenja. Ime mu je bilo A C E, po vitaminih, ki naj bi pomagali našim utrujenim telesom. Podobno nalogo so opravljali siri. Na eni strani težji španski, francoski, belgijski, italijanski in lokalni, pri ribjem meniju nekoliko lažji ali če hočete malo manj starani italijanski in lokalni.

Umirjanje želodcev so nadaljevali s sladicami, pri ribjem meniju je bil to jagodni sorbet z biskvitom in melono, pri mesnem malce težja zgodba z marelico, čokoladnim musom in piškoti. Pilo se je muškat iz Sicilije, ki je imel vse, kar imajo veliki, po drugi strani pa je škoda, da niso natočili kaj avstrijskega. Smo pa zato na velikem s čokoladnimi drobtinami posutem pladnju dobili sadne želeje in oreščke, oblite s čokolado, pa še kozarček grappe Nonino za povrh.

Povzetek

Ustvarjalna, pa vseeno konkretna kuhinja na severnem bregu Vrbskega jezera. Prve so ribe, a posebej pripravijo tudi mesni in vegetarijanski meni. Jedi so iz mnogih sestavin, a vedno je vse na svojem mestu, če imate v žepu kakih 80 evrov na osebo brez pijače, seveda.

Vinska karta je prav evropska, največ je avstrijskih vin, sledijo najboljši šampanjci in drugi francoski napitki. Če celo v tujini ne morete brez naših vin, imajo tudi te.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.