Restavracija Raubar: tam, kjer se dobivajo veliki

Direktiva uredništva je bila nedvoumna. First, v Raubarja moraš! Tam sta se menda nekaj dni nazaj skrivno(stno) srečala Janez Janša in Zoran Janković, predsednika največjih slovenskih strank. Pa sta se res?

Naj nam bo ob tem dovoljeno podvomiti, da sta pri Raubarju tudi jedla. Da sta nekaj spila, ker ima Raubar tudi kakšno skrivno sobico, bi še verjeli. Zakaj pa ne bi jedla? Janša velja za asketa, za človeka, ki mu hrana in vino ne pomenita veliko, Janković pa je politik, ki pozna vse dobre gostilne v Ljubljani in njeni okolici. Ljubljanskemu županu so pri srcu Tatjana, Pope, Kirn, Kovač … v to družbo pa bežigrajska gostilna gotovo ne spada.

Raubar je gostilna, ki ponuja marsikaj, še posebej balkanske jedi z žara. Je pa malce dražja, kot smo pričakovali, čevapčiči so na primer evro in pol dražji kot za mnoge najboljši ljubljanski v Saraju, narezek za eno osebo je bil ocenjen kar na 11 evrov, z nekaj premisleka pa se boste najedli s kakšnimi 30 evri na osebo.

K opremi: na mizah v jedilnici bi si želeli prtov, v prostoru pa nekaj več ventilacije in bolj pozorno izbrane črno-bele ilustracije – zdaj so različnih tematik, ki pomenijo bog ve kaj. Za hip se obregnimo ob župana in vodjo opozicije. V Raubarju vrtijo glasbo, ki jo ima župan zelo rad, Janša pa po mojem mnenju niti ne. Med našim obiskom so se tako predstavili Magazin, Novi fosili, Oliver Dragojević, Grašo, Danijela, Boris Novković, Jasmin Stavros, pa Davor Radolfi …

K hrani. Začeli smo z narezkom, ki ni bil ravno široko zastavljen, za že omenjenih 11 evrov so nam postregli štiri rezine pršuta, štiri rezine sira in nekaj oliv. Malce pretiravamo, a pozneje smo videli, zakaj je bila cena tako visoka … narezek je bil pravzaprav zmagovalec tistega poznega popoldneva. Med hladnimi jedmi imajo še bučke, goveji karpačo in njegovega lososovega tekmeca, potem pa se začnejo juhe. Goveja z rezanci je bila znosna, a premalo začinjena, česnova pa nekaj posebnega, drugačna, kot smo jih vajeni, s toastom in sirom, podobno kot navadno pripravijo čebulno.

Kaj pa vinska karta? Na njej je vse, kar si srce poželi, zaradi srbske ali balkanske kuhinje tudi nekaj vin iz nekdanje dežele (Blatina, Žilavka, Vranac, Carica Milica…), pa cviček, refošk in vipavska vina, radgonske penine in Medot, obljubljajo tudi Verusa, Jakončiča, Erzetiča, Edija Simčiča, Santomas, Batiča, Tilio, Lisjaka, nekaj Francozov, Argentince in celo Italijane. No, ja, naj bi jih imeli, na koncu se je izkazalo, da so (razmeroma draga vina) bolj želja kot realnost.

Naše omizje se je odločilo za Verusov sauvignon, ki se je dobro držal, čeprav je imel težko delo. Premagati je moral recimo dimljeno vešalico z dolgega seznama srbskih jedi, ki je bila za odtenek preveč žilava, in telečji dunajski zrezek, ki se je izkazal za nekoliko boljšo rešitev.

Ni jasno, ali bi se bolje odločili, če bi vzeli kakšno drugo balkansko jed, kopico biftekov ali celo polnjena piščančja bedra. Pa smo vse skupaj raje preskočili in bili rahlo presenečeni, da ob vseh jedeh posebej računajo še priloge, kar stvari hudo podraži. Sladice imajo v meniju kar na barvnih, malce obledelih fotografijah, a vseh ni na voljo. Lahko dobite vse mogoče palačinke, sadno grmado ali bananino torto z nutelo, kar smo pomalicali mi. Težka reč, brez dvoma, nič lažja pa ni bila pomarančna torta s čokolado.

Povzetek

Raubar za Bežigradom ponuja širok in pisan izbor jedi, od klasičnih domačih do srbskih, francoskih in celo mehiških ali španskih. Morda bi se v prihodnosti odločili za manj jedi in se natančneje posvetili enemu delu.

V vinski zgodbi manjka kar nekaj poglavij in kljub širokemu izboru na vinskem listu ni povsem jasno, katera vina zares imajo.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.