Restavracija Pri Levu: kosilo in večerja v hotelu

Poslovnega partnerja, političnega veljaka ali lobista, v zadnjem času pa tudi šefa kakega sindikata je pametno peljati na solidno malico, če je zraven še kozarček rujnega, so stvari že skoraj zabetonirane. Maxim, As, Cubo, Valvasor, Sushimama, Shambala, JB, Separe in v zadnjem času tudi Lev ponujajo v glavnem mestu solidno kakovost za neprenizke cene. V simpatični restavraciji elitnega hotela Lev smo ravno v zadnjem času nekajkrat obedovali in kljub všečni ponudbi hranil in napitkov dobili mešane vtise. Dnevni meniji so določeni vnaprej in niso poceni (30 evrov), čeprav je treba priznati, da ponujajo kakovostno hrano, ki pri konkurenci nima možnosti, da bi bila del ponudbe. In spet po drugi strani že nekaj kozarcev pijače stvari pripelje v območje, ki ga plačujejo res bolj poslovneži, ki jim podjetja še niso vzela službenih kartic.

Za omenjenih 30 evrov smo v majskih dneh še jedli kombinacije špargljev, čemaža in morskih zgodb. Za znosno ceno smo spoznali Kantejev litrski beli cuvee in nekaj kozarcev Dolfovega odprtega chardonnaya. A vseeno bi raje natančneje opisal naše osamljeno večerno srečanje.

Tistega večera je za kuharjev pozdravček skrbel simpatičen princes krofek s kremo iz bazilike, s pestom in meliso. Mimogrede, vinska karta je odkrivala veliko Primorske, kar nekaj zamejstva in ne samo za okus Štajerske. Pomembnejše steklenice vin in vod so bile razstavljene na posebnih velikih omarah, sumljivo podobnim tistim iz Ikee. Na eni strani so bolj slovenska vina, nekaj bližnjih zamejcev in dragocene vode, na drugi steni omara razstavlja drage šampanjce in še nekaj tekočin, ki jih denarnica – v časih, kot so – ne more plačati. Kakorkoli, družba, ki je večerjala, se je med razstavljenimi odločila za Jermannov chardonnay. Tudi zato, ker je nekaj cenejši od naših primorcev.

Na kozarec so ponujali (nekaj smo potem tudi ob koncu srknili) še Čargovo malvazijo, radgonski sivi pinot, pa še nekaj belih vin Dveri Pax, češ Štajerci so vse boljši. A to že vemo, tako kot smo vedeli, da bomo s Silvijem zalivali hobotnico z artičokami in tatarca modroplavutega tuna z brizganim domačim kruhom. Nismo si mogli kaj, da ne bi poskusili karpača iz posebej mučene japonske govedine wagju. Možnosti, da bi se lotili jastogove solate na viola krompirju, patanegre z olivami in kozjim sirom ter raznih vrst kaviarja, nismo izkoristili.

Precej obsežna ponudba se je kljub pozni uri dogajala tudi pri toplih predjedeh: škampova juha, goveja juha, špinačna juha v obliki kapučina, ki nas je tudi zares pogrela. Precej zanimiva in okusna so se zdela tudi popečena jakobova pokrovača na beli polenti z baziliko in pečena gosja jetra s pomarančnim sorbetom. Ampak možnosti je kar še nekaj in kot sem že večkrat protestiral na tem mestu: manj je lahko tudi več. Včasih se človek v vrsti raznoraznih testenin in solat pomešanih z vsemi žavbami in mesninami ne znajde. Od zelenjavnega sufleja s pesino omako do idrijskih žlikrofov s trevisianom in teletino, da o testeninicah z jastogom, s škampi, s kaviarjem ali račko pa tudi rižoto z lisičkami niti ne govorimo.

Ampak dejstvo je, da je vse, kar smo naročili, imelo svoj smisel. Tudi glavne jedi, med katerimi sicer prevladujejo ribe v vseh pojavnih oblikah. Žaba se pojavi, kot je zadnje čase v modi, s tartufi na pireju. Tuna s črnim sezamom ima serijo omakic: soja, guakamole, kokos, mango, in testeno palčko, nadevano z zelenjavo. Imajo pa še jastogov rep s polento in zelišči, jadranske škampe na žaru in brancina z lisičkami. Na tem mestu ne bom omenjal neštetih možnosti solat in mesnatih glavnih jedi, poskusili smo pečeno odojkovo kračko s šalotko in res nismo poskusili mučene govedine wagju s pirejem, vasabijem in ingverjem. Preskočili smo tudi celo četo francoskih in naših in hrvaških sirov. Sta pa prijala tonkin brulee, ujet v čokolado z žametno glazuro, ter krema iz zelenega jabolka in grenivke. In če je kosilo v Levu stalo okoli 30 evrov, potem bi se morali pri večerji zadržati pri približno 40 evrih – brez pijače, seveda.

Povzetek

Restavracija, kakršnih je v naših krajih vse več. Na krilih Asa pa tudi Cuba je nastalo veliko posnemovalcev in samostojnih kreativnih kuharjev. Hrana v Levu je dobro pripravljena, čeprav bi morala imeti več rdeče niti, poleg tega v prostoru manjka – predvsem zvečer − bolj oseben stik.

Vinska karta je razmeroma obsežna, razstavljena vina so solidna, cene pa malce previsoke.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.