Restavracija Mak: izumi in vragolije mlajšega brata

Maribor je bil v času festivala Lent še bolj kulinaričen kot v prejšnjih sezonah, naše moštvo pa je izkoristilo izlet na festival za obisk nekaterih tamkajšnjih lokalov. Tudi za obisk restavracije na desnem bregu Drave na Pobrežju, kjer se v hiši ob cesti trudijo z zelo kreativno kuhinjo.

Pred časom, ko smo bili v Maku prvič, je bila jedilnica bolj podobna dnevni sobi, zdaj so stvari popravili, morda je le malce pretemno in iz kuhinje prihaja malo preveč vonjav. Za boljši videz skrbi nešteto stekleničk, kroglic, kipcev, knjig, magnumov, dvojnih magnumov, škatlic, kozarcev, svečk in kar je še podobnih reči.

Na povsem netipično topel julijski večer so na mizo prinesli kozarec zlate radgonske penine rosé, v ozadju so dodali glasbo, ki se jo da poslušati, prepoznali smo vse od Zaz, Beti Jurković, Radioheadov, Charlesa Aznavourja in Edith Piaf do Elle Fitzgerald, Louisa Armstronga, Ette James, The XX, Marka Almonda, Bobbyja Hebba in celo The Black Keys. Podlaga, ki je kar klicala po kozarcu belega.

Štajerskega smo si zaželeli, glede na lokacijo. Gospodar na žalost nima vinske karte, ima pa recimo 15 sauvignonov, ki jih našteje na pamet. Najdražja sta sosedova, Musterjev in Tcheppejev, od domačih sta na voljo Pullus in Doppler, od Primorcev Kabaj in Reya. Nas je (tudi zaradi cene) prepričal z Marofovo kapljico.

Kapljica, ki je bila podlaga za veliko število majhnih kreacij (ki nimajo ne jedilnega lista ne voznega reda). Začeli so s hladnimi grižljaji, od makrona rdeče pese, polnjenega s piščančjo pašteto, do tapiokinega čipsa, mariniranega prepeličjega jajca in mini quicha. Tu je bil tudi čedarjev namaz, da o vloženi francoski redkvi z lisičko niti ne govorimo. Male jedi prinesejo v skrinjicah, za vsako imajo posebno razlago in idejo.

Narežejo tudi tri domače kruhke, potem pa sledi nova ideja: zaseka, v katero sta padli kranjska klobasa in paprika. Zraven je domača dimljena in močno popoprana salama. Perutničke, ki so bile v marinadi iz 24 različnih sestavin (med njimi je seveda tudi ljubezen), vržejo v tako imenovano zeleno jajce, poseben žar, ki jim da tisti pravi okus po dimu, a jih ne izsuši.

Še ena vragolija: na pohorskem tonalitu je počivala tortilja s krompirjem, pršutom in aiolijem. In še en izum: na mrežici je bila gola telečja kost, v njej pa je namesto mozga počivala kroglica teletine, panirane in ocvrte v kockah tramezina. Jedlo se je z rokami, ki so nam jih po prvih obrokih umili kar pri mizi. Hvala, fantje.

V fazi, ko se je začelo jesti s priborom, se začelo z govejim karpačem, v spremstvu rdeče pese, krompirja, olivnega olja in prepeličjega jajca. Brancina bi lahko šteli med glavne ribje jedi. Pripravijo ga na žaru, dodajo tako imenovane morske šparglje, krompirjevo kremo in pastinak. Pri večjih jedeh je manj izumljanja, kot da bi si ustvarjalci želeli, da manj zahtevni gostje ne rečejo "nismo se najedli".

Mi, lahko rečemo, lačni nismo bili. Še posebej, ko je po konkretnem Sanctumovem syrahu My Red (Moje rdeče) mizo obtežila govedina (hrbet in file) na "špeclih" z mladim grahom. Kot rečeno – pri zadnjih jedeh je manj kreacije in več nasitnosti, a vsega skupaj še niti ni bilo konec. Škoda, da sladice podpirajo z Bordonovim muškatom in ne s kakim štajerskim sladkim vinom, ki jih je v okolici na pretek. Muškat se je srečal s čokoladno podlogo, na katero so položili ducat raznih sadežev, jogurtovo kroglico, kornet in jagodičevje, za konec pa so prišle še magdalenice.

Ampak preden greste, morate poskusiti tudi hišni gin tonic. V velik kozarec Hendrick'sove žganice šef naloži ogromen kolobar ledu, brusnice, koriander, borovnice, meto in naribano lupinico limone. Pivec mora sestavine počasi mešati, mojster pa (res) počasi doliva tonik. Zanimiva izkušnja, sploh če prištejemo še viljamovko, ki jo mlajši brat Vračko (starejši prenavlja postojanko v Zgornji Kungoti) opremi z dodatkom očetovega chardonnayevega soka.

Povzetek

Visoka kreativna kuhinja mladega kuharja, ki se je svojih veščin naučil pri naših kuharjih in pri tujih mojstrih. Jedi so domiselne, z velikim številom sestavin in okusov. Jedilnega lista nimajo (vedno skuhajo nekaj drugega), kar ne moti, je pa jasno, da boste za (po)polno večerjo, ki smo jo opisali, odšteli 65 evrov na osebo.

Podobno kot ni jedilnega lista, ni vinske karte in ker imajo menda 80 etiket, ne bi smelo biti težko vse skupaj natisniti in vreči na mizo. Vina so v glavnem iz Štajerske, nekaj pa imajo tudi gostov iz Avstrije in Primorcev.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.