Restavracija Križman: pršut na roko in nagačen petelin

V okolici in predmestjih Trsta je kopica majhnih in večjih gostiln, ki ponujajo bolj ali manj lokalno hrano. Hrano, ki je bolj avstro-slovenskih kot italijanskih korenin, a jo ponujajo na prefinjen in prijazen način, kot to znajo Furlani. Furlanija pa, kot pogosto poudarjamo, celo v Italiji velja za vse zanimivejšo kulinarično deželo.

Slišali smo, da se pri Križmanu, le nekaj sto metrov od meje pri Fernetičih, jé poceni in dobro. Natančni francoski vodič Michelin, ki gostišče oceni kot zelo korektno, pa je dodatno spodbudil k obisku z zapisom, da se lahko nahranite že za 18 evrov, in pripisom: izjemno zanimiva vinska karta. Seveda smo te trditve morali preveriti.

Hotel in restavracija Križman

Località Repen 76, 34016 Repen (Monrupino), Italija

Telefon: +39 040 327002

Velika jedilnica je poleg našega moštva gostila še razmeroma umirjeno skupino okoličanov, ki so praznovali 40 let svoje članice. Nad mizami so se po stenah navidezno plazile različne živali, ki jih je v svoji, očitno več kot bogati lovski karieri, postrelil gospodarjev nono. Nagačene živali so celo po svoji smrti ali pa prav zaradi nje obdržale svoje sitne obraze, gobce ali kljune in za anale naj naštejemo, kar smo si zapomnili s stene: sove, srne, jelene, podlasice, rovke, nekaj manjših ptic in ptičkov ter bog ve zakaj in od kod tudi domači petelin.

Preskočili smo ponujene zelenjavno tortico, piščančjo solato in jetrno pašteto ter začeli s pršutom. Dobijo ga čez mejo v Vogljah, pri Križmanu pa mu ne dodajo prav ničesar, le na debelo ga narežejo na roke. Podobno je s svinjsko prato, ki je natančneje narezana, čeprav je prav tako z Oštirjeve kmetije. Obe mesnini sta bili izjemni, tudi zaradi posebnega hrenovega sladoleda, ki so ga priložili k prati. Pa ne hren s smetano, ampak razmeroma tekoč in sladek sladoled.

Pogled na vinsko karto je pokazal, da imajo kakih 15, 20 vin na kozarec. Ob pršutu in prati smo spili kozarec vitovske iz vinogradov kraškega reformatorja Lupinca za 2,5 evra. Ugodno. Nič dražja niso bila druga vina na kozarec: pri penečih ponujajo Kanteja in Sancina, pri belih so ob lokalnem Sancinu v ponudbi še Bole, Radikon in Movia s sivim pinotom, med rdečimi vini pa na kozarec natočijo teran Širca-Kodrič, refošk Kocjančič in celo brunello Castello Banfi, ki ga zaračunajo po solidnih 7,5 evra na kozarec.

Podobno kot pri hladnih predjedeh tudi pri toplih izbira ni široka, je pa dobro premišljena. Ob kraški joti, zelenjavnem zavitku in njokih s pečenkino omako so ponudili ajdove palačinke, polnjene z radičem. Po eni strani preprosta ideja, po drugi strani pa dodelana jed in z razliko od palačink, ki jih poznamo na tej strani meje, ne preveč nasitna. Poskusili smo še prav tako pohvalne testenine z domačo klobaso in brstičnim ohrovtom ter naročili pollitrsko steklenico sosedovega – Kantejevega – sauvignona za 16 evrov.

Ravno prav, smo si rekli in malce podrobneje pobrskali po vinski karti, ki jo svetovni vodiči hvalijo veliko bolj kot naši. Če začnemo pri domačih: od slovenskih vinarjev imajo celo paleto kraških vinarjev od Renčela prek Tavčarja do Fona in Čotarja. Z Brd imajo lep spekter vin Marjana Simčiča in Movie, ki sta ocenjena nekaj nižje kot pri nas, še posebej, ko vidimo, da Puro letnik 2000 stane samo 26 evrov. Iz Slovenije imajo še Acija Urbajsa, drugače pa praktično vse Slovence s tržaškega Krasa in nekaj iz Collia. Tukaj je treba nujno omeniti še to, da smo opazili Gravnerjevo rdečo bordojsko zvrst Rujno iz usodnega leta 1991 za več kot ugodnih 90 evrov. Pokrivajo vsa pomembna italijanska vinska območja in nekaj novega sveta, najcenejši šampanjec je Roederer za nekaj čez 30 evrov. Kot rečeno, vinska karta je izredna.

Če se vrnemo k hrani … Niti približno se nismo želeli soočiti z lubiansko ali po naše z ocvrtim puranovim zrezkom, ki ga napolnijo s sirom in šunko, za avtorski podpis pa še z radičem. Bliže nam je bila ne premastna svinjska ribica z jabolčnim hrenom, špinačo in ocvrtimi njoki, ter merjasec, kot v teh krajih pravijo divjemu prašiču, ki ga spremljajo brinje, brstični ohrovt in bela polenta. Če bi bili bolj izbirčni, bi našli še nekaj drugih možnosti, ponujali so denimo še odojkovo kračo, a treba je reči, da se nismo slabo odločili.

Uvod v sladice moramo začeti s tednom ali dvema nazaj, ko smo hvalili jabolčni zavitek na Igu. No, tokratna različica kraških zamejcev ga potolče, ni dvoma. Testo je bilo mehkejše kot običajno, jabolka pa niso bila naribana, ampak narezana, a vseeno mehka in sladka. Manj je navdušila čokoladna torta s čokoladnim musom, torta z belo čokolado in ananasom ter sorbet pomaranče in šetraja pa smo tokrat preskočili. Naša, še kar resna raziskava Križmanove kuhinje je stala kakšnih 25 evrov na osebo in če računate, da lahko zraven pijete dokazano vrhunsko vino po dva ali tri evre na kozarec, so stvari jasne. Sicer pa lahko, če je bil obed preobilen, pri Križmanu tudi kar poceni prespite.

Povzetek

Kraška kuhinja, ki se bolj ali manj zvesto drži lokalne tradicije, pa naj gre za zavitke, testenine ali mineštre oziroma jote. Mimogrede, ob mesu in obilici zelenjavnih jedi rib nismo opazili.

Vinska karta niti ni velika, je pa natančna in izredno poceni, pa naj gre za šampanjce, Collio ali lokalne vinarje. Sicer pa, kje v Italiji še lahko najdete štajerska vina?

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.