Restavracija Kluba kulturnih in znanstvenih delavcev: Pen klub se vrača

Se Pen klub res vrača? Ali govorimo o Pen klubu kot o pisateljski, intelektualni gostilni, kakršnih je bilo še pred 25 leti kar nekaj na divjem evropskem vzhodu? Ali o gostilni, v kateri so malicali vsi tisti, ki so hoteli, da se stvari spremenijo? Ja, Pen klub je bil Šumi tistih, ki so hoteli še nekaj malega pojesti. Tu so malicali vsi od Janeza Janše do Igorja Vidmarja, od Nikole Damjanića do Nika Grafenauerja, od Petra Božiča do Draga Jančarja. Pen klub je bil odprt do treh zjutraj. Ob treh zjutraj zdaj v naših krajih lahko malicamo marsikaj, tistega, kar se je jedlo v Penu, pa gotovo ne več.

S prijateljem sva tja hodila že v začetku osemdesetih. Sedela sva v prvem delu pri šanku, se smejala bolj ali manj uglednim gostom in zobala krožnik francoskih sirov, za katerega sva vsak teden komaj zbrala dovolj denarja. Drugi so jedli več in boljše. Drama, opera in preostala gledališča, vladajoča stranka in njene podružnice ter podjetja so imeli naročilnice, zato so šli do konca. Padali so po tleh, se valili iz sobe v sobo, zgrešili WC in to počeli v jedilnici, hodili so po mizah … Pen klub je imel varnostnika in strašno kuhinjo. Ko so Gorana Bregovića na Radiu Ljubljana vprašali, zakaj je svoje podjetje odprl v Domžalah, je rekel, da zato, ker sta v Ljubljani dve najboljši gostilni v Jugi – Brinje in Pen.

Se torej Pen klub vrača? Publika, tudi tista kulinarično bolj ozaveščena, si želi več klasičnih receptov in manj velikokrat nedorečene uvožene kuhinje. Publika hoče dobro klasično hrano, hoče vročo juho, hoče svežo solato, kos najboljšega mesa … V Penu zdaj ob njihovi uveljavljeni hrani že nekaj časa lahko dobite tudi poceni kosilo, pa tudi preostale cene so padle. Edina težava je z vini, ki niso poceni, pa tudi izbor je za najvišjo oceno malce preozek, a o tem bomo rekli še nekaj na koncu.

Pozdrav iz kuhinje je enak že dolga leta, ponujajo brusketo – popečen kruh s sesekljanima paradižnikom in čebulo. V naslednji fazi imajo najraje (pre)veliko skledo juhe, pa naj bo fižolova, ki je brez dvoma najboljša v naših krajih (podobno ima samo še nekdanji penovec v Milki v Kranjski Gori), goveja ali gosta gobova. Za tiste, ki začnejo s hladnimi jedmi, so dolga leta ponujali gosjo pašteto in razne vrste kaviarja. Zdaj, vsaj zdi se tako, so najboljši pri klasičnem karpaču in pršutu z melono, a že nekaj časa mnogi začnejo kar s svežo solato ali z vse bolj rednim regratom, ki smo ga skupaj s krompirjem in ocvirki v veliki dozi pomalicali usodno popoldne. V Penu imajo res bogat solatni bar, že nekaj časa pa nimajo več bara hladnih predjedi. In človek včasih kar pogreša škarpeno s karijem.

Pri toplih predjedeh so najboljše pikantne testenine a la Peppe. Če ste junaki kot ženski del naše odprave, povejte vnaprej in vam naredijo še bolj ostre. Del naše mize je jokal, drugi del pa je slavil recept in pogum kuhinje. Imajo še klasične nacionalne žlikrofe in še nekaj manj pomembnih testenin, pa tudi pražena jetrca, menda ena najboljših v naših jedilnicah. V vsakem primeru solidna jed, je pa jasno, da je, če se jim jih ljubi narediti, še bolje naročiti berlinska jetrca s čebulo, jabolki in krompirjevim pirejem, ki pustijo v ustih izreden okus. Samo mimogrede, pri morskih jedeh so najboljši z listom, hkrati pa imajo tudi kot eni redkih pri nas sveže jadranske lignje, ki se izvrstno rimajo na najlepši ljubljanski balkon, kjer v toplih mesecih lahko ne samo kadite, ampak tudi opazujete obe najpomembnejši slovenski galeriji in obe najpomembnejši ambasadi, da o Tivoliju niti ne govorimo.

Na žalost je bilo tistega popoldneva do poletja še kar nekaj mesecev, zato smo mirno naročili medeno račko s kostanjevimi štruklji in taljato, ki je ne strežejo z rukolo, ampak s treviškim radičem. Izjemen izbor, če naj se pohvalim – konec koncev ima Pen še vedno dober, klasičen biftek, celo rossinija lahko naredijo, kakšno zimo pa imajo tudi koline. Vino? Imajo le nekaj buteljk, predvsem iz Brd, redko ponudijo Štajerce, potem pa imajo marsikaj na kozarec in tudi v tem primeru ponujajo briško zadrugo. Med malico že nekaj časa spijemo kozarec ali največ dva briškega kaberneja, med belimi na kozarec pa je najboljša rebula Quercus. Soliden, ampak na žalost ne velik izbor.

Med sladicami smo se spravili na sacher torto, ne prav tipično, a prebavljivo. V Penu imajo vedno vsaj en zavitek, pa naj bo borovničev ali mareličen, imajo svojo cimetovo zmrzlino, makov mousse, melone s cointreaujem in panakoto. In vse to je dobro, toda ni ga čez mešanico gozdnih jagod, borovnic in malin, ki jih dobijo, ko postane toplo, zraven pa ponudijo veliko sladkorja in malo maraskina. Na začetku smo rekli, da je Pen cene prilagodil publiki… Ja, polna kosila so po deset evrov, če si sami izbirate jedi ali vzamete degustacijo, pa skupaj z dvema kozarcema odprtega vina pride 30 evrov na osebo – res veliko ceneje kot pred letom ali dvema.

Povzetek

Neizumetničena kuhinja, ki temelji na klasični, boljši meščanski kuhinji. Veliko je še vplivov visoke kuhinje iz socializma, a podobne gostilne (recimo Suban) najdemo tudi v Trstu. Fižolova juha, jadranski kalamari, bifteki, pikantne testenine in v sezoni gozdne jagode.

Vinske karte na žalost niso napisali, kar oteži sprehod po buteljkah in odprtih vinih, ki sicer so na voljo.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.