Restavracija diVino: pri Kristalni palači

Eden teh je restavracija diVino v novi najlepši, najvišji in najbolj kristalni palači pri nas. diVino je sicer še eden od obratov v seriji BTC-jevih Ošterija pri Oljki, slaščičarna Dulcis, restavracija Casa Nostra, špagetarija Al Capone in kar je še tega v primorsko-italijansko obarvani verigi, ampak upal bi si trditi, da ne najboljši. Kako to, če pa je pozicioniran najbolje, če ima najelitnejši jedilnik? Težko je reči, ampak za zdaj – malicali smo dvakrat, hoteli smo tudi tretjič, pa so ravno nekaj obnavljali – nismo uspeli ugotoviti, kaj posebnega, razen kvazielitizma in dizajna nekega novega desetletja, nam zares ponujajo. Pravzaprav mi za celo stolpnico z panoramskim pogledom na BTC (ja, ta pogled na teritorij velikih skladišč in trgovin je res nekaj posebnega) ni jasno, kaj počne malce dislocirana v tistih nakupovalnih krajih. Ampak kar je, pa je in v dveh etapah smo v restavraciji z božanskim imenom jedli.

Restavracija in bar diVino

Ameriška 8 (Kristalna palača), 1000 Ljubljana

Telefon: 01 585 22 81, 031 768 062

V prvo smo se tam pojavili lansko poletje, ko so nas posedli na terasi v drugem nadstropju. Jahač plošč je na isti terasi nabijal svoj koncept, da so se tresle mize, a so mi soomizniki prepovedali protestirati. Nekaj smo pomalicali, spili kozarec solidnega briškega Tomažiča, ki velja za hišno vino, in počasi odšli. Potem nas dolgo ni bilo, rekli smo, dajmo jim še eno priložnost in po nekaj mesecih smo prišli v bolj ali manj prazno, menda mediteransko restavracijo.

Na mizo so postavili tri vrste bombic – makovke, črne in koruzne, za aperitiv pa ponujajo sprejemljivo Jakončičevo penino, saj dva kozarca običajnega Moeta staneta neverjetnih 35 evrov. Ampak to je Slovenija, če so vina samo malce nad povprečjem, so draga kot žafran. Pozneje smo se odločili za oranžno vino. Radikonovo Oslavje pač pokriva marsikatere kombinacije hrane. Med hladnimi jedmi so ponujali veliko: briški pršut, počasi sušeno bakalco, budjolo, hobotnico, nasekan parmezan, tatarski biftek in goveji karapačo. Preskočili smo bakalco, da se ne bi odločali na podlagi starih, kompliciranih jedi in pomalicali nekaj suhomesnatih briških klasik, in dodali še porcijo mozzarele s slanino. Povsem korektno, ne preobilno, za del omizja malce preslano.

Pri diVinu se za razliko od nekaterih mediteransko orientiranih lokalov ne bojijo jušnih napitkov. Ponujali so celo goveji zvarek, a mi smo se tiste dni zapičili v zelenjavno juho, ki (kot smo menili) bolj spada v primorsko okolje, in ni bilo narobe. Imajo pa v kristalnem centru primorske prehrane toliko solat, rižot in testenin, da na tem mestu niti ni prostora, da bi jih naštevali. Zavedajo se, da bodo poslovneži v tem lokalu posegali po hitrih, solidnih in komaj kaj predragih testeninah, ki jih bodo pospremili s kozarcem Tomažičevega vina in s kakšno bogato solato. Naš načrt je bil poskusiti testenine z zelenjavo in česnom ter rižoto s treviškim radičem. Arrabiata je bila solidna, okusna, o rižoti pa bi lahko razpravljali, še posebej tisti, ki smo podobne jedi že poskusili pri konkurenci na bližnji "šmartinki".

Ampak če smo odkriti, smo se nove restavracije v primorski verigi veselili predvsem zaradi lave. Večino glavnih jedi namreč spečejo na lavi. Verjetno so pripravo kupili prav za vsega razvajene goste, mi pa smo pričakovali, da bomo super vroči žar videli bliže. Pa ga ni bilo blizu. Prišli so 180-gramski goveji fileji (imajo tudi veliko težje meso), dodali so jim pršut in jih oblekli v mozzarello. Človek ne bi verjel, če ne bi poskusil, so pa kraji na zahodu, kjer te za takšen recept verjetno kar takoj zaprejo. Pečeni masi sira, pršuta in mesa so dodali še nekaj omakic in veliko zelenjave na žaru. Vse skupaj je bilo – jasno – preslano. Mimogrede, na lavi pečejo praktično vse, kar si človek izmisli: bifteke, florentince, piščance, ramsteke, ombole in teletino. Pa še hobotnico in lososa lahko vržejo na žar. Hkrati pa ponujajo nebroj prilog in zelenjavnih kombinacij: porov zavitek, siciljanski krompir, polento...

Na žalost, kljub vsej vnemi, se diVinu na koncu pripeti še neprijetnost pri sladicah. Creme brulee in limonov sladoled sta bila tisti večer v res slabi formi. Če bi bil natakar, bi skočil v bližnji Dulcis na BTC-jevi tržnici ali v tistega na strehi in nam kupil kaj drugega, pa čeprav samo makrone. Mimogrede, večerja stane okoli 35 evrov, brez vina seveda. In ko smo ravno pri (di)vinu: ni slabo, če gost lahko vidi steklenico, iz katere so mu natočili pijačo.

Povzetek

Mediteranska restavracija, nadgradnja oziroma finale neke verige, ki poleg sodobnega dizajna potrebuje še nekaj časa, da se ustali, da se naredi. Jedi z lave, ki naj bi bile zaščitni znak, so pretežke, testenine, ki so vsakdanje, pa še niso kos svojemu poslanstvu.

Vinska karta je korektna, poleg hišnega vina zajema vse slovenske vinske zgodbe, pa še kak šampanjec in italijanske Slovence. Nobene škode ne bi bilo, če bi jo za kak odstotek pocenili.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.