Restavracija Cirkus: večerja pod diskokroglo (zaprto)

Na Trubarjevi so pred leti odprli kafič z izjemnim imenom True bar, potem pa so besedno igro počasi spreminjali v lokal, ki naj bi, tudi zaradi dobre lokacije, ponujal nekaj več. Salon je bilo še pred kratkim ime lokala oziroma restavracije, ki je imela tako visoke kulinarične cilje, da so najeli enega boljših kuharjev pri nas in brez dvoma najbolj uslužnega natakarja, kar jih je v osrednji Sloveniji. Obetali so veliko, potem pa se je vse na hitro spremenilo. Kuharja kakopak ni več, namesto njega so pripeljali solatni bar in študentske bone. Degradacija, ki ji je botrovalo po eni strani komplicirano finančno stanje v deželi, po drugi strani pa velik uspeh še enega močnega projekta v verigi – kluba Cirkus, ki v nekdanjem kinu Vič uspešno meša tisto, čemur se je včasih reklo diskoteka, in tisto, čemur mladi pravijo študentska zabava.

Restavracija je dobila isto ime kot klub, pa še podobne prijeme, kot jih ima mehiška obedovalnica v Knafljevem prehodu. Fantje postajajo veriga, še posebej če ugotovimo, da si po novem lastijo tudi pivnico Cutty Sark, čeprav h kakšni visoki kakovosti to že po pravilu ne pripomore. A pustimo se presenetiti, smo si rekli in vstopili v predizajniran lokal, kjer lahko malicate zunaj, v izložbi ali v notranjosti, kjer vas ne masa ne natakarji ne bodo opazili. V lokalu se vse sveti, barve so tako močne, da skoraj ovirajo malicanje, prtički so mesečna napoved dogodkov za klub, tabla, ki jo ročno nosijo naokoli, pa ima napisane dnevne jedi.

Kot rečeno, cene so nizke in če posebej ne komplicirate, vam najraje ponudijo dnevne jedi. Našega ponedeljka so imeli govejo in bučno juho ter telečjo kračo. Ob tem imajo na mizah tudi velike jedilne liste, ki spominjajo na tiste iz bratske mehiške lokacije, vsebujejo pa tudi pice. Ja, to smer so ubrali cirkusanti, ki menijo, da je po takšni malici rešitev malo gibanja do Viča, potem pa na plesišče.

Začeli smo s piščančjo pašteto, ki se zgleduje po Cubovi tartufovi, pa za njo vseeno malce zaostaja, je pa res, da jo je mogoče mazati na bombice zelo dobrega kruha, ki jih pripravljajo iz testa za pico. Na drugi strani smo se lotili karpača a la Cipriani, ki bi celo preživel našo prijazno oceno, če ne bi pod njim rasla tako velika goščava rukole, da mrzlega mesa in šavja nismo uspeli razdvojiti. Na tem mestu je treba omeniti, da imajo v Cirkusu še iz časa ambicioznejšega pristopa Salona izjemno vinsko karto z razmeroma poceni vini (Batičev rosé je po Ljubljani čez 30 evrov, na Obali celo 40, v Cirkusu je pod 20 evri). Naročili smo Batičevo pinelo, ki lahko pokrije marsikaj in (spet) ni razočarala.

V naslednjem delu zgodbe smo pristali na dnevnem meniju, na bučni juhi, v kateri je po kdo ve kakšni logiki plavala rukola, z drugimi začimbami pa se niso ukvarjali, zato smo sami dodajali sol in poper. V jedilni karti ima Cirkus res veliko količino testenin, rižot in solat, zato se nismo zmotili, ko smo naročili tudi testenine. Porcije so nepopisno velike, njihov tris pa bi lahko jedlo pet oseb. Menda je šef zahteval, da se porcije povečajo in omizje je imelo veliko težav, da je vsaj delno pojedlo solidne testenine z govedino, povprečne s piščancem in kot cent težke z gamberi, tartufato in panceto. "Vam zavijemo za domov?" je vprašal natakar in mi smo odklonili. Podobno kot nekaj trenutkov pozneje, ko so na mizo postavili največjo porcijo sicer korektno pripravljene telečje krače s kuhanim krompirjem in grahom. Dobro, a preobilno.

Sladici sta bili tistega poznega popoldneva dve. Izjemno težak jabolčni tiramisu, ki je kot gmota spominjal na tisto, čemur v Ljubljani rečemo grmada, in na drugi strani slasten čokoladni sufle. Zraven so ponudili še porto, po portu pa še (iz njihove res bogate karte žganic) grappo in Pyratov rum.

Povzetek Še ena prehranjevalna veriga, ki poskuša s sinergijami preživeti sodobno stvarnost. Ponujajo bolj ali manj (poceni) italijansko različico hitre hrane, tudi pice in solate. S kosili in malicami skušajo ujeti najboljše razmerje med kakovostjo in ceno. Iz časov, ko so imeli višje ambicije, jim je ostalo nekaj zanimivih idej, ki pa niso tako poceni.

Vinska karta je med najboljšimi v glavnem mestu – imajo najboljše in najcenejše pri nas, pa še nekaj tujine in soliden izbor mehurčkov – in le upamo lahko, da je ne bodo prilagodili trgu, se pravi študentskim bonom.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.